Verski konflikti, ljubezen, sovraštvo in ljubosumje so osrednje teme opere – prvič na naših valovih.
Še v časih pred začetkom dogodkov, ki jih opisuje opera, sta se ljubila Pauline (pojejo jo Roberta Mantegna) in rimski general Sévère (Mattia Olivieri). Preden sta se poročila, je general moral v vojno; ni se več vrnil in širile so se govorice, da je padel. Na prigovarjanje očeta Félixa (David Steffens) se je Pauline čez čas poročila z armenskim plemičem Poliutom (John Osborn), ki ga ni tako ljubila kot Sévèra, vendar je bil vreden vsega spoštovanja. V francoski različici libreta med Pauline in Poliutom ni nikakršnih nesoglasij in v vsem dogajanju je v ospredju religioznost. Pojeta še Nicolò Donini (Kalísten) in Patrick Kabongo (Neárh). Zbor Arnolda Schönberga in Simfonični orkester avstrijske radiotelevizije vodi Jérémie Rhorer.
Gaetano Donizetti je opero napisal za neapeljski San Carlo, vendar vmešal se je sam kralj Ferdinand II. in predstavo prepovedal, češ da verska zgodba ne sodi na operni oder. Skladatelj se je sprl z vodstvom gledališča, vzel note in odpotoval v Pariz. Tam se je z vodstvom pariške opere takoj dogovoril za uprizoritev Poliuta v francoščini. Eugène Scribe je predelal in izpopolnil Cammaranov italijanski libreto na podlagi tragedije Poliévkt Pierra Corneilla ter ga prilagodil konvencijam francoske vélike opere. Po vrsti zapletov je bila 10. aprila 1840 krstna predstava opere z naslovom Mučeniki. Opero so že istega leta uprizorili tudi v Amsterdamu, leta 1841 pa še v Haagu, Hamburgu, na Dunaju, v Budimpešti in Pragi. Pozneje so Mučeniki za celo stoletje, tudi zaradi verističnih oper, izginili iz zavesti strokovnjakov in gledalcev. Pravzaprav jih še danes le redko izvajajo. Prva sodobna predstavitev v koncertni izvedbi je bila v Londonu (1975), sledile so uprizoritve v Benetkah (1978), Nancyju (1996), Reggiu Emiliji (1997) in na Dunaju (2023).
