Gorenjski slavček v Gradcu? Da, in to v slovenščini!
"Gorenjskega slavčka se je lotila ustvarjalna ekipa, ki prihaja iz Slovenije ali pa je s Slovenijo tesno povezana. Režiser Janusz Kica in scenograf Marko Japelj tako razgrinjata svež pogled na delo ter odpirata vprašanja glede tradicije. Njun Slavček ni postavljen v tradicionalno okolje Gorenjske, dogajalni prostor je pravzaprav dvorana, ki bi bila lahko v katerem koli kulturnem domu. Njuna vizualna podoba tako ne ponuja močnega, če hočete pretiranega folklornega kolorita – to pa delu daje svežino in drugačen pogled. 'Slovenskost' je izražena v subtilnem dialogu med tradicionalnimi simboli in sodobnostjo. Na odru prevladuje Triglav v njegovi arteficialni podobi, posamezni kostumi Lea Kulaša pa se spogledujejo s slovensko narodno nošo. Sicer je velika večina nastopajočih oblečena v današnja oblačila, tako da je to prepletanje decentno in simbolično hkrati.
Pevski solisti so člani ansambla graške opere. V tokratni produkciji so sodelovali: Avstrijci, Nemka, Južni Korejec, Rusinja, Srb in Bosanec, peli pa so v slovenščini. Govorjeni deli so bili odlični in zelo dobro razumljivi, péti pa nekoliko manj. Sieglinde Feldhofer kot Minka je bila indisponirana, tako da smo bili prikrajšani za virtuozno oblikovane odlomke. Roman Pichler je bil prikupni Franjo, Mareike Jankovski pa glasovno prepričljiva Majda. Markus Butter je bil igralsko suveren Chansonette, Wilfried Zelinka in Martin Fournier nagajiva Štrukelj in Rajdelj. Orkester graške opere je zvenel vrhunsko, zbor pa na zelo visoki ravni. Dirigent Marko Hribernik je z glasbeniki ustvaril izjemno muziciranje, ki se je prepletalo z dogajanjem na odru. Gorenjski slavček, kot vemo, nikoli ne prispe do Pariza, tokrat pa je žvrgolel v Gradcu. Prvič."
Prejšnjo soboto, 10. februarja 2024 so Gorenjskega slavčka premierno izvedli v graški operi. Za to priložnost sta Marko Hribernik in dr. Gregor Pompe nekoliko revidirala Foersterjev izvirni rokopis in ga pripravila za natis pri Društvu slovenskih skladateljev.
"V resnici nisem posegel v noben segment partiture kot take. Jasno, naredil sem okrajšave, ker smo si predstavo zamislili tako, da bo izvedena v enem samem kosu, brez odmora. Zato je bilo treba nekatere dele, mogoče tiste, ki se ponavljajo tudi na isto glasbo, skrajšati. [...] Kar zadeva samo orkestracijo, pa sam vanjo posegel samo toliko, da sem določene instrumentalne linije oziroma parte, ki so vplivali na premogočen ali nelep orkestrski zvok, izrezal".
Marko Hribernik
