Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
87 prispevkov
Letos mineva 300 let od skladateljeve smrti. Bil je češkega rodu, a je večji del svojega življenja služboval pri salzburškem nadškofu. V Benetke ni nikoli potoval, a se je - tako kot takrat ves svet - zgledoval po Claudiu Monteverdiju. Kot on, je tudi Biber ustvaril Večernice Blažene Device; tokrat jih boste lahko slišali v izvedbi ansambla Capella Musicale Beata Vergine del Rosario.
Tokrat bo v ospredju orgelska glasba, ki so jo glasbeni ustvarjalci različnih obdobij in slogov namenili Mariji. Morda je presenetljivo, da niso pisali le del, pri katerih imajo orgle spremljevalno vlogo in je v ospredju vokal, precej je namreč tudi solističnih orgelskih skladb z marijansko tematiko.
Mnogim skladateljem je najlepši mesec v letu v navdih, nekatere je k ustvarjanju pritegnil tudi današnji praznik dela. Ki ima dolgo zgodovino. Za 1. maj 1943 je naslov samospeva Erwina Schulhoffa, skladatelja judovskega porekla, ki je svoje življenje končal v koncentracijskem taborišču Wülzburg na Bavarskem. Njegovo glasbo so nacisti označili kot »degenerirano«, zato so ga preganjali. Tudi zato, ker je bil privrženec komunističnega gibanja. Sicer je bil eden prvih glasbenih ustvarjalcev, ki je v svojo glasbo vnašal jazz.
Hristos vaskrse, Hristos anesti, Hristos a inviat so vzkliki, ki jih pravoslavni verniki različnih dežel, narodnosti in jezikov izrekajo v pozdrav na pravoslavno veliko noč pogosto so vtkani tudi v liturgično glasbo. Melodije včasih izvirajo iz ljudstva, veliko pa je tudi takih, ki imajo avtorja; velika noč s svojim sporočilom je namreč navdihnila tudi glasbene ustvarjalce vzhodnih pravoslavnih cerkva, med njimi romunske, grške in ruske.
»Moje glasbene sanje so ohraniti in izboljšati kakovost orkestra Češke filharmonije, dosegati vse večje nianse, vse bolj razumeti skladateljeva nagnjenja. To so sanje, ki se uresničujejo počasi, korak za korakom, a so izjemnega pomena. Rezultati teh sanj so bili zadnja leta resnično razveseljivi in upam, da nam bodo tudi v prihodnje eno samo veselje, to je moja želja.« Tako je še leta 2016 optimistično gledal v prihodnost Jiři Bělohlávek. Le malo več kot leto pozneje je, poln načrtov, v starosti 71 let zaradi zahrbtne in dolgotrajne bolezni umrl.
Tudi tokrat bo v ospredju glasba Antonina Dvořaka; letos bo namreč minilo 120 let od skladateljeve smrti. Njegove Pesmi iz rokopisa Dvůr Králové (mesta na vzhodu Češke, ki leži ob reki Labi) izvirajo iz leta 1872. Ko se je skladatelj odločil za uglasbitev, se je s tem pridružil vrsti umetnikov, ki so jih te pesmi navdihnile že prej. Tako kot njegovi predhodniki pa je tudi on z njimi želel izraziti svoja domoljubna čustva, saj je ta rokopis za Čehe veliko narodno bogastvo in ponos. Pri skladanju je uporabil različne kompozicijske pristope, pri vseh pa se je močno oddaljil od značilnosti nemških romantikov in si prizadeval ustvariti prepoznaven kompozicijski izraz.
Tokratno oddajo namenjamo sodobni glasbi z orglami, inštrumentom z veliko zvočnih in izraznih možnosti. Pritegnile so skladatelja Alda Kumarja in Uroša Rojka, ki letos praznujeta življenjski jubilej – 70. rojstni dan, navdihnile pa so tudi avstrijskega sodobnega skladatelja in organista Petra Planyavskega, ki je na poezijo Srečka Kosovela ustvaril cikel z naslovom Harfa drobnega dežja. Od rojstva tega, tudi danes zelo aktualnega slovenskega pesnika letos mineva 120 let.
1. maja bo minilo 120 let od skladateljeve smrti. »Imeti čudovito idejo ni nič posebnega,« se glasijo njegove misli, »zamisel pride sama od sebe, nobenih zaslug nimam za to. A vzeti dobro idejo in iz nje narediti nekaj velikega, to je najtežje; to je tisto, čemur se reče resnična umetnost.« Ponižnost in hkrati samozavest se širita iz teh misli, bi lahko dodali; obe sta ga spremljali vse življenje. Ni mu bilo do razvijanja novega sloga, kot tudi ne do utiranja novih poti. A vendar so njegove glasbene umetnine edinstvene in pritegnejo vedno znova. Tudi samospevi.
Skladatelj se je s svojo glasbo vse svoje življenje zahvaljeval Bogu, kljub težavam, ki so ga vseskozi pestile. Kantato Jaz sem dobri pastir je ustvaril leta 1725, v Leipzigu; letos torej mineva okroglih 300 let od njenega nastanka, kantato Hvalite Boga v njegovih kraljestvih pa leta 1730, prav tako v Leipzigu. Obe slavita božjo dobroto in usmiljenje ter globoko predanost Bogu, sklepni koral druge pa vodi do fugirane aleluje, ki je vedno izraz velikonočnega veselja.
Pascha nostrum je velikonočna hvalnica, ki se poje ali moli v velikonočnem času, vse do binkošti. Besedilo je sestavljeno iz različnih verzov Svetega Pisma. V anglikanski cerkvi se jo izvaja pri jutranjih molitvah, pri bogoslužju pa jo lahko srečamo v vseh dneh velikonočnega časa. Prisotna pa je seveda tudi v uglasbeni obliki – v gregorijanskem koralu in glasbi različnih glasbenih ustvarjalcev.
Dela pesnika, od čigar rojstva letos mineva 120 let, v glavnem delimo v dve skupini: v prvo so uvrščene pesmi, ki jih zaznamuje čustveno impresivna lirika in se opira na tradicijo moderne, v drugo spadajo pesmi, katerih vsebina je povezana z bojem za socialne, kulturne in duhovne vrednote, z obsodbo sodobnega načina življenja in s krikom po novem človeku. Navdihnila so studi skladatelje Bredo Šček, Marjana Kozino, Alojza Ajdiča in Rada Simonitija.
