Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
12. maja lani je v Filharmoniji v Kölnu nastopil Simfonični orkester Severnonemškega radia, kot solista pa sta se orkestru pridružila pianista Arthur in Lucas Jussen. Na sporedu koncerta, ki ga je vodil dirigent Krzysztof Urbanski, so bili Uvertura k operi Sen kresne noči, op. 21 in Koncert v E-duru za dva klavirja in orkester Felixa Mendelssohna in odlomki iz suit iz opere Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. Mendelssohn je koncert za dva klavirja napisal leta 1824, ko je bil star komaj 15 let. Po premierni izvedbi je delo za skoraj 130 let izginilo s koncertnih odrov, vse do leta 1950, ko je bil v državni knjižnici v Berlinu po srečnem naključju rokopis koncerta znova najden.
V oddaji Recital predvajamo koncerte najboljših glasbenikov v solističnih in komornih zasedbah.
Iz pregleda koncertov, ki so se zvrstili v prejšnjem tednu, izpostavljamo sklepni koncert 38. Slovenskih glasbenih dnevov. Ob tem smo obiskali tudi koncert iz cikla Harmonia Concertans – Stara glasba na Novem trgu, 4. koncert Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije in koncert Komornega zbora Megaron.
Lachenmann je na začetku svoje skladateljske kariere še deloval v tokovih serialne glasbe, vendar pa se je že kmalu začel ozirati po novih rešitvah glasbene sintakse. V vrsti del se je začel gibati v novem, odtujenem zvočnem svetu, kjer je inštrumentalno tehniko uporabljal na radikalno nekonvencionalen način. Lachenmann je svojo glasbo opisal kot musique concrète instrumentale ali v prevodu inštrumentalna konkretna glasba. S tem je poudaril glasbeni jezik, ki nas nagovarja s celovitostjo možnosti zvoka, ki ga zmore ustvariti neko glasbilo. Lachenmann enako pomembnost daje tako postopkom, kako so glasbeni zvoki na inštrumentu ustvarjeni, kot samemu glasbenemu zvočnemu toku skladbe.
Petega maja lani sta v Filharmoniji na Labi v Hamburgu nastopila pianistka Tamara Stefanovich in Filharmonični orkester Severnonemškega radia, ki ga je vodil dirigent Esa-Pekka Salonen. Na sporedu koncerta sta bila Koncert za klavir in orkester št. 3 Magnusa Lindberga in Simfonija št. 6 v A-duru Antona Brucknerja. Magnus Lindberg je eden najbolj prepoznavnih finskih skladateljev našega časa. Leta 1977 je s Kaijo Saariaho, Eso-Pekko Salonenom in drugimi obetajočimi finskimi glasbeniki svoje generacije ustanovil združbo, imenovano Odprtih ušes, namenjeno študiju in izvajanju sodobnih glasbenih del. Lindberga so sprva navduševale serialne metode glasbene kompozicije, ki jih je srečeval v delih Karlheinza Stockhausna, Miltona Babbitta in drugih v tistem času vodilnih ustvarjalcev glasbe. Pozneje se je posvetil ustvarjanju, ki ga zaznamujejo enostavnejše in povsem svobodne harmonije in melodične linije.
15. julija lani je v Verbierju v okviru Festivala Verbier nastopila ruska pianistka Aleksandra Dovgan. V tem gorskem mestu v Švici vsako leto poteka festival klasične glasbe, na katerem nastopajo svetovno znani interpreti in orkestri, ob njih pa tudi vzhajajoče zvezde klasične glasbe. Ena med njimi je tudi Aleksandra Dovgan, ki sodi med najbolj nadarjene mlade pianistke našega časa. V Recitalu bomo poslušali njen prvi nastop na tem prestižnem festivalu, na katerega je uvrstila Partito št. 6 v e-molu Johanna Sebastiana Bacha, Sonato za klavir št. 26 v Es-duru, op. 81a Ludwiga van Beethovna ter Variacije in fugo na Händlovo temo Johannesa Brahmsa.
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila eno bolj dinamičnih desetletij dvajsetega stoletja. Po desetletju, ki je preživelo prvo svetovno vojno in prav tako smrtonosno pandemijo španske gripe, so rjoveča dvajseta prinesla vzpon džeza, v Ameriki pa tudi prohibicijo, ki je poskrbela za vzpon organiziranega kriminala, gibanje sufražetk in uvedbo volilne pravice za ženske, pa tudi neverjeten tehnološki razvoj in izjemno gospodarsko rast, končala pa so se s spektakularnim zlomom newyorške borze jeseni leta 1929.
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila eno bolj dinamičnih desetletij dvajsetega stoletja. Po desetletju, ki je preživelo prvo svetovno vojno in prav tako smrtonosno pandemijo španske gripe, so rjoveča dvajseta prinesla vzpon džeza, v Ameriki pa tudi prohibicijo, ki je poskrbela za vzpon organiziranega kriminala, gibanje sufražetk in uvedbo volilne pravice za ženske, pa tudi neverjeten tehnološki razvoj in izjemno gospodarsko rast, končala pa so se s spektakularnim zlomom newyorške borze jeseni leta 1929.
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila eno bolj dinamičnih desetletij dvajsetega stoletja. Po desetletju, ki je preživelo prvo svetovno vojno in prav tako smrtonosno pandemijo španske gripe, so rjoveča dvajseta prinesla vzpon džeza, v Ameriki pa tudi prohibicijo, ki je poskrbela za vzpon organiziranega kriminala, gibanje sufražetk in uvedbo volilne pravice za ženske, pa tudi neverjeten tehnološki razvoj in izjemno gospodarsko rast, končala pa so se s spektakularnim zlomom newyorške borze jeseni leta 1929.
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila eno bolj dinamičnih desetletij dvajsetega stoletja. Po desetletju, ki je preživelo prvo svetovno vojno in prav tako smrtonosno pandemijo španske gripe, so rjoveča dvajseta prinesla vzpon džeza, v Ameriki pa tudi prohibicijo, ki je poskrbela za vzpon organiziranega kriminala, gibanje sufražetk in uvedbo volilne pravice za ženske, pa tudi neverjeten tehnološki razvoj in izjemno gospodarsko rast, končala pa so se s spektakularnim zlomom newyorške borze jeseni leta 1929.
Demetrij Žebre je pri Slavku Ostercu študiral kompozicijo, dirigiranje pa pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Po diplomi iz kompozicije in dirigiranja se je leta 1934 odločil za dvoletno izpopolnjevanje na mojstrski šoli praškega državnega konservatorija. Tam je delal z znamenitim dirigentom Vaclavom Talichom, znanje iz kompozicije pa je pridobival pri skladatelju Josefu Suku. Učil se je tudi kompozicije v četrttonskem sistemu pri inovatorju Alojzu Habi, vendar pa ni nikoli posegal po izrazito modernističnih glasbenih izrazilih. Kot skladatelj je bil dejaven do leta 1946, pozneje pa je postal direktor mariborske in zatem ljubljanske operne hiše. Za življenjsko delo je leta 1951 prejel Prešernovo nagrado.
23. novembra lani je v dvorani Koncertne hiše v Københavnu na Danskem potekal koncert Danskega nacionalnega simfoničnega orkestra, ki ga je vodil dirigent Fabio Luisi. Na sporedu sta bili dve orkestrski mojstrovini, ki sta na prelomu v dvajseto stoletje zaznamovali glasbeni svet, Ozarjena noč, op. 4 Arnolda Schönberga in Simfonija št. 1 Aleksandra Skrjabina.
Kaija Saariaho je v letih od 1976 do 1981 študirala pri Paavu Heininenu na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih. Svoj študij kompozicije je nadaljevala v Freiburgu pri Brianu Ferneyhoughu in Klausu Huberju, udeleževala pa se je tudi poletnih tečajev v Darmstadtu. Prelomnica v njenem ustvarjalnem življenju je bilo leto 1982, ko je odšla v Pariz, kjer je delovala na inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM. V Parizu se je seznanila s spektralnimi kompozicijami Gérarda Griseyja in Tristana Muraila, to pa je bistveno vplivalo na njen skladateljski slog, saj je glasbo vse bolj dojemala kot kombinacijo zvenov. V glasbi Kaije Saariaho se melodične linije vse bolj podrejajo harmoniji, harmonija se podreja zvenu, zven sam pa doseganju psihološkega učinka.
Mistično navdahnjeni in nad Nitschejevo filozofijo navdušeni Aleksander Skrjabin je v prvih letih 20. stoletja sledil okultnim naukom utemeljiteljice teozofskega gibanja, Helene Petrovne Blavatski, pri njegovem glasbeno-mističnem delu pa ga je podpirala tudi oboževalka in sopotnica Tatjana Schloezer. Skladatelj je v sebi začutil tok božanske resnice ter je s svojim delom želel ljudi pripraviti na vnovično in globlje združenje človeškega in mističnega sveta. Iz tega zanosa je ustvaril simfonično trilogijo, ki jo dopolnjujeta simfonični pesnitvi Pesnitev ekstaze in Prometej, pesnitev ognja, Skrjabinovo zadnje orkestrsko delo.
V oddaji bomo govorili o življenju Alfreda Šnitkeja, ob poslušanju izbora njegovih skladb pa tudi o njegovi kompozicijski poti, ki je že zgodaj vzbudila začudenje pa tudi neodobravanje sovjetskega režima. Kljub pritiskom je Šnitke, podobno kot pred njim Šostakovič, izoblikoval nekonformistično glasbeno govorico, jo nemalokrat obarval z ironičnimi podtoni, predvsem pa je mojstrsko povezoval različne sloge preteklih obdobij ter visoko in nizko kulturo v osebni slog, ki ga je sam imenoval polistilizem.
28. marca je v dvorani Métropole v Lozani v Švici potekal koncert Komornega orkestra iz Lozane in violinista Renauda Capuçona. Koncert je vodil dirigent Tugan Sokijev, na sporedu pa so bili Preprosta simfonija op. 4 Benjamina Brittna, Koncert za violino in orkester št. 2 v g-molu, op. 63 Sergeja Prokofjeva in Simfonija št. 4 v B-duru, op. 60 Ludwiga van Beethovna.
Prvega aprila je v Wigmorjevi dvorani v Londonu nastopil Godalni kvartet Arod. Spored koncerta sta sestavljala Godalni kvartet št. 62 v C-duru, op. 76, št. 3 – Cesarski kvartet Josepha Haydna in Godalni kvartet Al 'Asr francoskega skladatelja Benjamina Attahirja. Kvartet iz leta 2017 je skladatelj poimenoval po 103. suri Korana. Kot je zapisal skladatelj, je v kvartetu Al 'Asr poskusil uglasbiti razpoloženje te popoldanske molitve, obenem pa ta sura poziva k premisleku o času. Trije verzi te sure so bili skladatelju v oporo pri obliki kvarteta, poetična in alegorična narava sure pa ga je vsebinsko navdihovala.
Alberto Ginastera sodi med najpomembnejše skladatelje Latinske Amerike 20. stoletja in je s svojim slovesom nasledil Heitorja Villo - Lobosa. V njegovem skladateljskem opusu najdemo vse zvrsti: od opere, baletov, kantat in skladb za klavir do komornih skladb, koncertov in simfoničnih del. Ginastera je na začetku svoje skladateljske poti ustvarjal v tesni povezavi z ljudsko glasbo, po drugi svetovni vojni pa je njegov izraz začel dobivati poteze poglobljene, subjektivne izpovedi. V svojem zadnjem neoekspresionističnem obdobju je ohranil le značilna argentinska ozračja: močne, obsesivne ritme in meditativnost počasnih stavkov.
Pred 150. leti, 15. aprila leta 1874, je bila v galeriji na Boulevard des Capucines v Parizu razstava slikarjev, ki se je v zgodovino zapisala kot ena najpomembnejših manifestacij novega umetniškega sloga. Kmalu po odprtju razstave je umetnosti kritik Louis Leroy to gibanje imenoval impresionizem, neposredni povod za to poimenovanje pa je bila slika Impresija, vzhajajoče sonce Clauda Moneta. Igra barv in svetlobe je vplivala tudi na glasbene umetnike, ki so oblikovali novo glasbeno estetiko, ki je na prvo mesto postavljala zvočno barvo in bolj pestro harmonsko zasnovo del.
Pred 150. leti, 15. aprila leta 1874, je bila v galeriji na Boulevard des Capucines v Parizu razstava slikarjev, ki se je v zgodovino zapisala kot ena najpomembnejših manifestacij novega umetniškega sloga. Kmalu po odprtju razstave je umetnosti kritik Louis Leroy to gibanje imenoval impresionizem, neposredni povod za to poimenovanje pa je bila slika Impresija, vzhajajoče sonce Clauda Moneta. Igra barv in svetlobe je vplivala tudi na glasbene umetnike, ki so oblikovali novo glasbeno estetiko, ki je na prvo mesto postavila zvočno barvo in bolj pestro harmonsko zasnovo del.
