1. vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi: Kako znova zaživeti po travmatični izkušnji ločitve?

Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.

Skupnost razvezanih v Cerkvi

foto: srcerazvezani

V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.

Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.

Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.

V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.

Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.

Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.

»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).

Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:

»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.

Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:

»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.

Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.

Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:

»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.

Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:

»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja.  To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.

Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:

»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.

Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.