V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…
Matevž Jerman: Rdeča raketa
Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.
Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.
Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.
Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.
Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta
Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?
In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.
A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.
