Orfične himne so zbirka sedeminosemdesetih slavilnih pesmi, v katerih se literarni subjekt kot priprošnjik obrača na starogrške bogove, pa tudi na poosebljene naravne pojave in naravo samo, da bi njemu in drugim posvečenim v orfizem, religiozno in literarno tradicijo, začetnik katere naj bi bil mitski pesnik Orfej, prinesli srečo in blaginjo. Poskuša se jim prikupiti z dolgimi seznami epitetov in opisom njihovih božanskih moči, zato so himne za sodobnega bralca zanimiva ilustracija orfične teogonije, v kateri se je prvobitno, hermafroditsko božanstvo Prvorojeni ali Fanes rodilo iz kozmičnega jajca. V dervenijskem papirusu, najstarejšem evropskem ohranjenem rokopisu in hkrati viru informacij o orfični teogoniji, je zapisano, da je to jajce znesla boginja Noč. Vpliva obeh prepričanj sta ohranjena v prevedenih himnah.
Za orfično verovanje je bil osrednji pojem “katabasis”, spust v podzemlje, zato so orfiki še posebno častili Perzefono, ki s spuščanjem v Had prinaša zimo, in Dioniza, osrednje božanstvo orfičnega misterija, ki je bil v ritualu dvakrat rojen in je sledilcem orfizma pomenil simbol večnega življenja, ki ga bodo dosegli, ko se bodo z iniciacijo otresli vezi telesa. Danes velja, da je zbirka himn nastala v Mali Aziji v prvih štirih stoletjih našega štetja, čeprav nekateri raziskovalci verjamejo, da so starejše. Himne še danes ritualno uporabljajo in berejo poganski izpovedovalci t. i. helenizma, vere v bogove grškega panteona.
Izbor himn je prevedla Lara Unuk.
Interpretira Aleš Valič,
glasbena oprema Darja Hlavka Godina,
zvok in montaža Sonja Strenar in Matjaž Miklič,
režija Saška Rakef,
redakcija Tesa Drev Juh,
produkcija leta 2024.
Avtor: Ars
