Škotska pesnica Carol Ann Duffy je zaslovela s svojimi ljubezenskimi pesmimi, ki so običajno napisane kot monologi. Glasovi v njenih pesmih pogosto pripadajo ljudem z robov družbe, ki svetu zamerijo njegovo nepravičnost – nekateri kritiki so jo oklicali celo za pesnico popovojne Anglije, ki ji je vladala Margaret Thatcher. Čeprav je šele v poznejših pesmih začela pisati tudi o lezbični ljubezni, so njeno poezijo vselej imeli za feministično: eden izmed njenih lirskih subjektov je, recimo, ženski model, ki kubističnemu slikarju pozira gola, v zbirki Žena sveta pa spoznamo ženske resničnih in izmišljenih zgodovinskih moških osebnosti, na primer Ezopa, Poncija Pilata, Fausta, Heroda, Kvazimoda, Lazarja, Sizifa, Freuda, Darwina in celo King Konga. Ezopova žena se naveliča njegovega neprenehnega moraliziranja, Freudova žena se pritožuje nad njegovo obsedenostjo s penisi, Sizifova nad njegovo deloholičnostjo, Lazarjeva žena pa si najde novega moža, a ji novo zvezo uniči Lazarjevo vstajenje od mrtvih. Carol Ann Duffy je še posebej priljubljena v Veliki Britaniji, kjer so njene pesmi redni del učnih načrtov v šolah, od leta 2009 pa je tudi angleška dvorna pesnica. Oddajo je pripravila Tina Poglajen, ki je tudi prevedla nekaj njenih pesmi. Pesmi Grejem njene bisere in Izobrazba za prosti čas je prevedla Ifigenija Simonović.
Interpretirata Lena Hribar in Vesna Jevnikar,
vezno besedilo bereta Lidija Hartman in Maja Moll,
glasbena oprema Luka Hočevar,
zvok in montaža Urban Gruden,
režija Ana Krauthaker,
redakcija Tesa Drev Juh,
produkcija 2019.
Avtor: Ars
