Ivana Djilas: Mlade mame, pri štiridesetih
Gledališka režiserka, pisateljica in publicistka Ivana Djilas je letošnja prejemnica Rožančeve nagrade za najboljše esejistično delo in sicer za zbirko avtobiografskih esejističnih zgodb z naslovom A si lahko vsaj enkrat tiho. Žirija je med drugim utemeljila, da zbirka "žari od iskrenosti in daje glas prišlekom, ki ne pristajajo na življenje ob robu, ki ne iščejo izgovorov za neuspeh, ki se ne predajajo nostalgiji, temveč samozavestno in enakopravno soustvarjajo literaturo, gledališče, glasbo in srčno kulturo nove domovine." Nagrajenka, sicer priseljenka, ki od leta 1999 živi v Sloveniji, pa v eseju Mlade mame, pri štiridesetih zapiše:
"Za dobre rezultate je treba res veliko žrtvovati. Ženske, ki poskušajo imeti vse, ogrožajo tiste, ki so se nečemu odrekle. In jaz sem si želela biti uspešna, biti dobra v nečem, biti spoštovana. Nihče te ne spoštuje, če delaš čudovite torte za rojstne dneve svojih otrok. Katera mama pa ne dela čudovitih tort? Evo, jaz jih ne. Ne maram kuhanja. Ne znam kuhati in nočem se naučiti. Od nekdaj sem imela občutek, da bom, če začnem kuhati, zreducirana na 'gospodinjo'. Če se bom pogovarjala o otrocih, bom 'mama'. Če se bom oblekla v barvito obleko, bom 'zapeljivka' Če se razjezim, zajočem ali povišam glas, bom 'histeričarka'."
Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz prve od Treh skladb za violončelo in klavir Nadie Boulanger v izvedbi violončelista Friedemanna Kupse in pianistke Angele Gassenhuber. Tonski mojster tega eseja Vojko Kokot, bralca Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtor: Andrej Rot