Pesnica in esejistka Meta Kušar je prejela Rožančevo nagrado za esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale in Veronikino nagrado za knjigo Vrt. Njen esej Tomaž Šalamun, od diverzije do absoluta je izšel v reviji Sodobnost 10/2021.
"Pesnik Šalamun je požrtvovalno garal vsak dan in zapisoval miselne vsiljivke, ki so se pojavile vsakokrat, ko je egu zmanjkovalo energije. Zgodnji spopad z življenjem ga je pripeljal v regresijo, depresijo, pomanjkanje zavestne energije. Vsiljivke so neusmiljene, to bo potrdil vsak poznavalec psihe. Ne popuščajo, on jih kroti samo tako, da jih vsak dan zapisuje – takoj, zgodaj, velikokrat začne že ob štirih zjutraj. Zelo hitro je spoznal, da mu najmanj nagajajo, če jih uboga in zapisuje. Zelo močno se je zavedal, da mora pisati verze, tako zelo, da je to celo javno izjavil. Iz nezavednega vsiljivke niso prinašale samo stavkov, ampak tudi energijo egu za življenje. Intuicija je bila zaposlena s futurističnimi napovedovanji, čustva pa so bolj depresivna, natančneje melanholična, kakor potrjuje angleška knjiga novih in izbranih pesmi iz leta 1997: The Four Questions of Melancholy: New and Selected Poems."
Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Sonate za harfo in klavir št. 2 Milka Lazarja v izvedbi harfistke Mojce Zlobko Vajgl in pianista Bojana Goriška. Oblikovalec zvočne podobe eseja tokrat Matej Tolič, bralca Lidija Hartman in Aleksander Golja.
