Avtobiografski roman Evgena Carja je gibko popotovanje po življenju gledališkega in filmskega igralca, ki se začne z njegovimi predniki v Dobrovniku, nadaljuje pa z malim Evgenom, čigar življenje postane velika avantura po odrskih deskah, filmskih platnih, pa tudi njivah in vinogradih. Carjeva življenjska zgodba ves čas vzporeja gledališki svet, trdno zvezan z mestnim vrvežem, in kmečki vsakdan, zakoreninjen v prekmursko ravnico, pri čemer pa avtor znotraj intimnih življenjskih dogodkov razmišlja o širših vprašanjih življenja, poklicanosti – in tudi smrti.
Evgen Car se je rodil 24. maja 1944 v Dobrovniku. Dramsko igro in umetniško besedo je študiral na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Študij je končal leta 1967 v vlogi Zdravnika v Cankarjevi Lepi Vidi, diplomiral pa je leta 1974. Leta 1968 je začel nastopati v Drami SNG Maribor, po dvanajstih letih pa se je preselil v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je ostal do upokojitve. Odigral je več kot 130 vlog. Leto 1980 je bilo zanj zelo pomembno, saj je prejel nagrado Prešernovega sklada, tu se zgodba z nagradami nikakor ni končala, leta 1995 je namreč dobil Dnevnikovo nagrado kot najboljši igralec MGL v sezoni 1994/95, leta 2008 je potem sledila nagrada vesna za najboljšo moško vlogo, ki jo je odigral v filmu Vučko. V obrazložitvi so člani strokovne žirije zapisali, da je vloga upokojenca, ki ga je igral, odigrana z briljantno dovršenostjo in se nas globoko dotakne. Takšno je tudi njegov delo nasploh. Leta 2014 pa ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije nagradilo z odličjem Marija Vera za življenjsko delo. Slovenskemu občinstvu pa se je najbolj približal z monodramo Poredušov Janoš, ki jo je sam napisal in izvajal ter poskrbel tudi za knjižno objavo leta 1998. Bil je tudi nominiran za Grumovo nagrado z dramo Štorklje umirajo. Napisana je bila leta 2008, uprizorjena pa leta 2011 v koprskem gledališču, pod režijsko taktirko Dušana Jovanovića. V madžarščini je napisal še zbirko elegičnih pesmi Szines paraszt (v prostem prevodu Naličeni kmet). Izšla je let 2003 pri Zavodu za kulturo madžarske narodnosti v Lendavi.
Carjeva Moja zgodba s podnaslovom Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi je spomenik življenju, ki v sebi skriva drobna veselja in premnoge izzive, ki pa se jih Evgen Car loteva z veseljem, voljo in humorjem.
Zvočnica je nastala v studiih Radia Slovenija. Pripravili so jo interpret Evgen Car, bralec Matej Puc, režiser Alen Jelen, asistentka režiserja Kaja Novosel, tonska mojstra Rok Fiamengo in Sonja Strenar, za mastering je poskrbel Damir Ibrahimkadić, korektorica je bila Emanuela Montanić Sekulović. Glasbo za odlomek iz zvočnice je izbrala Darja Hlavka Godina.
