Bogati dunajski trgovec in sposobni ljubiteljski violinist Johann von Tost je na začetku 19. stoletja velikodušno podpiral nadarjene skladatelje, pogosto pod nenavadnimi pogoji. Leta 1813 je pristopil do Louisa Spohra, tedaj že uveljavljenega violinista in skladatelja, in z njim sklenil naslednji dogovor: Spohr je v času bivanja na Dunaju od trgovca prejemal redno štipendijo, a prav vsaka skladba, ki jo je zložil, je bila za tri leta last von Tosta in je bila lahko izvedena le v njegovi prisotnosti, največkrat na posebnih soarejah, ki jih je Tost izkoriščal tudi za pridobitev novih strank. Po treh letih od nastanka so avtorske in izvajalske pravice spet pripadle Spohru in skladatelj je dela lahko javno izdal ter izvajal tudi drugod. Prva skladba, ki jo je Spohr zložil po sklenitvi dogovora, je bil Veliki nonet za flavto, oboo, klarinet, fagot, rog, violino, violo, violončelo in kontrabas v F-duru, op. 31.Za njim se bo zvrstila še glasba Ludwiga van Beethovna, Richarda Wagnerja, Louisa Moreauja Gottschalka, Joaquina Turine, Manuela de Falle in Emila Adamiča.
Avtor: Mihael Kozjek