Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Miklós Rózsa se je rodil leta 1907 v Budimpešti. njegova mati je bila pianistka, njegov stric pa violinist v budimpeštanski operi. Na željo očeta je na univerzi v Leipzigu sprva študiral kemijo, po enem letu pa je presedlal na študij kompozicije na leipziškem konservatoriju. Leta 1934 ga je Arthur Honneger seznanil s filmsko umetnostjo in priložnostmi, ki se ponujajo v ustvarjanju filmske glasbe in tako je postal eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe dvajsetega stoletja in je ta sloves obdržal vse do sedemdesetih let. Med največje glasbene dosežke Miklósa Rózse sodi tudi glasba za film Ben-Hur ameriški zgodovinski filmski spektakel, posnet leta 1959, ki je osvojil 11 Oskarjev, med njimi tudi za filmsko glasbo.
Prve simfonične pesnitve je napisal Hector Berlioz, ki je tudi eden najbolj znanih predstavnikov programske glasbe. Končno obliko in ime je simfonična pesnitev dobila z deli Franza Liszta. Skladatelj ni želel strogo upoštevati formalnih kompozicijskih vzorcev in oblik, ki so prevladovale v tistem času (to sta bili predvsem sonatna oblika in rondo). Sam jih je zasnoval svobodneje. Pri simfonični pesnitvi sta namreč bolj kot sama oblika pomembna sredstvo in namen.
Ferenc Farkas velja za starosto madžarske klasične glasbe. Bil je dolgoleten profesor na Glasbeni akademiji Franza Liszta, v tridesetih je vodil eno izmed raziskovanj madžarske tradicijske glasbe in zbiral ljudske pesmi. Zavedal se je pomembnosti dela, ki sta ga v tem času že opravljala Bartok in Kodaly. Njegov opus, ki zajema več kot 700 del, je temeljil na madžarski, pa tudi italijanski glasbeni tradiciji, ki jo je znal svojevrstno vključiti v svoje skladbe.
Ernő Dohnányi je bil skladatelj, pianist in dirigent. Rodil se je leta 1877 na ozemlju današnje Bratislave. Glasbe se je naprej učil s svojim očetom - profesorjem matematike in amaterskim violončelistom, pri enajstih pa je začel obiskovati ure Carla Forstnerja, ki je bil organist v lokalni kapeli. Pri sedemnajstih je Dohnanyi odšel v Budimpešto in opravil sprejemne izpite za študij na Akademiji za glasbo Franza Liszta. Klavir je študiral pri pianistu Istvánu Thománu, ki je bil najljubši Lisztov učenec, kompozicijo pa pri Hansu von Koesslerju, velikem oboževalcu Brahmsa. Velik vpliv Liszta in Brahmsa je mogoče zaslediti tako v pianistični igri Dohnanyija kot v njegovih skladbah.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Ohranilo se je kar veliko skladb iz tega obdobja, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
Gotske katedrale v severni Franciji še danes pričajo o izrednih ustvarjalnih impulzih, ki so se razvili v dvanajstem stoletju in so bili hkrati umetniški, duhovni in filozofski. Prežemali so vse oblike kulture, ne nazadnje tudi znanost in umetnost glasbe. Skladatelji tako imenovane notredamske šole so delovali v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in so bili povezani z notredamsko katedralo v Parizu. Njihovo delovanje se je časovno ujemalo z graditvijo te mogočne stavbe, ki se je začela leta 1163 in je trajala skoraj stoletje.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
V zadnji oddaji cikla Skladatelj tedna obravnavamo neločljiv preplet filozofije, poezije in glasbe v delih srbske skladateljice Ljubice Marić. Posebej se posvečamo enemu največjih del v njenem opusu, kantati Pesmi prostora, in razkrivamo, kako poetično filozofski miselni svet Ljubice Marić navdihuje njene globoko premišljene skladbe.
Muzika oktoiha je eden osrednjih ciklov glasbenega ustvarjanja skladateljice Ljubice Marić. Sestavljajo ga štiri glasbena dela, ki se tesno prepletajo z bizantinsko kulturno dediščino. Skladateljica je namreč pri zasnovi svojih skladb uporabila napeve iz srbske cerkvene glasbene tradicije, ki jih je v svoji zbirki Osmoglasnik notiral Stevan Mokranjac. Ti temeljijo na sistemu osmih modusov. Z Muziko oktoiho se je Ljubica Marič zapisala v zgodovino kot prva skladateljica, ki je pri zasnovi neliturgičnega dela uporabila liturgični vir. Z delom je skoraj preroško nakazala minimalistični slog, ki se je razširil med vzhodnoevropskimi skladatelji po letu 1970, in tako pomembno zaznamovala evropsko glasbeno dediščino druge polovice 20. stoletja.
Opus Ljubice Marič ima pomemben položaj v zgodovini srbske glasbe, pa ne le zaradi umetniške vrednosti, temveč tudi zaradi močnega vpliva na številne mlade skladatelje. Skladateljica v številnih delih uporablja značilnosti tako srbske ljudske kot tudi srbske cerkvene glasbe. Ljubica Marič se je namreč po koncu druge svetovne vojne vedno bolj ukvarjala z glasbeno tradicijo svojega naroda in jo odkrivala. Vedno bolj je kazala naklonjenost baročni glasbi, pa tudi glasbi Bartoka in Stravinskega.
Skladateljica Ljubica Marič je delovala v času, ko je Srbija doživljala večpolitičnih sprememb in pretresov, in ti so vplivali na njeno ustvarjanje. V glasbi se ji je zdelo najpomembnejše to, da se dotakne poslušalca, to pa ji je pri njenem dolgoletnem udejstvovanju dobro uspevalo. Njen opus je močno povezan z njenim osebnim življenjem, o katerem pa, tako kot o svoji glasbi, ni veliko govorila.
Ljubica Marič, prva srbska skladateljica in dirigentka, je v svojem dolgem življenju ustvarila opus, ki si je s svojo unikatnostjo in arhaičnostjo utrl pot zunaj srbskih in jugoslovanskih meja. Rojena je bila 18. marca 1909 v kraju Kragujevac. Oče, Pavle Marić, ki je bil po poklicu zobozdravnik, je padel v drugi balkanski vojni, ko je imela komaj štiri leta. V spomin sta se ji vtisnila prizor parade v Beogradu ob vrnitvi vojakov in trenutek, ko je zagledala očetovega konja brez jezdeca. Zvok trobente, ki je ob tem donela, se ji je za vedno vtisnil v srce in odzvanja v nekaterih njenih orkestralnih skladbah.
Življenjska in umetniška pot Eduarda Tubina se je začela v Estoniji na zahodni obali Čudskega jezera s piskanjem prašičem na paši, končala pa v Stockholmu. Tam se je pol življenja v prostovoljnemu izgnanstvu preživljal kot skromen uradnik v knjižnici Drottningholmskega glasbenega gledališča, kjer je uredil celotno zakladnico švedske baročne glasbe. Osma simfonija sodi med Tubinove najboljše in je bila prva po drugi svetovni vojni, za katero so prvo izvedbo pripravili v njegovi domovini.
Leta 1944 je v Estonijo po treh letih nemške okupacije znova vkorakala Rdeča armada. Tedaj se je Tubin odločil, da bo zapustil domovino, ter je skupaj z ženo Eriko in dvema sinovoma pobegnil v Stockholm. V tem obdobju je ustvaril večino svojih simfonij, koncertov in drugih del. Leta 1954 je ustvaril šesto simfonijo, ki tako v značaju glasbe kot v načinu orkestracije kaže vpliv glasbe Sergeja Prokofjeva.
Umetniška in življenjska zgodba Eduarda Tubina se zrcali v nizu desetih simfonij, enega najtehtnejših tovrstnih opusov v prejšnjem stoletju. Tretjo simfonijo je ustvaril leta 1940. Dirigent Olaav Roots je delo označil s temi besedami: "Obup, trdovratnost in sovraštvo, ki so prevzeli ljudstvo, ki je hrepenelo po izgubljeni neodvisnosti, so našli svoj glasbehi izraz v Tubinovi Tretji simfoniji. Ta raste kot strastna himna, ki je močan izraz samozavesti in notranje moči ter hkrati junaški poziv k pravičnosti. Sporočilo je bilo poslušalstvu v hipu jasno in glasbo je nagradilo z navdušenim odobravanjem!"
Če že Prva simfonija Eduarda Tubina s svojo temačno, a hkrati tudi čvrsto in kleno govorico opozori na močno ustvarjalno osebnost majhnega naroda, ki se je odločil stopiti iz sence neprepoznavnosti, je njegova Druga s podnaslovom Legendarna še temeljiteje usmerjena.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera 8. junija 1905. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Oče je svojo ljubezen do glasbe prenesel tudi na otroke, in tako je Eduard že zgodaj spoznal glasbo.
Thomas Arne je bil eden najpomembnejših angleških skladateljev osemnajstega stoletja. Arne je začel komponirati pri dvajsetih in v petinštiridesetih letih je napisal glasbo za približno devetdeset iger, pantomim, mask in oper. Žal se je ohranilo le malo njegovih rokopisov in večina je verjetno izginila v velikem požaru, ki je leta 1808 prizadel gledališče Covent Garden. Nekatera odrska dela so natisnili, a so pri tem po navadi izpustili recitative in zbore, zato jih je danes težko sestaviti in uprizoriti kot prepričljive celote.
