Konstantin Sergejevič Aleksejev, ruski igralec in režiser s psevdonimom Stanislavski, ki ga je prevzel kot igralec, si je ob igralskem ustvarjanju zapisoval svoje razmisleke, težave igralskega poklica, aforizme, vse, kar je opazil. Iz tega je nastal poznejši opus Stanislavskega, v katerem je utemeljil svojo znamenito igralsko metodo, po večini veljavno še danes. Spomine Stanislavskega je prevedel Janko Moder leta 1956, zato zvenijo rahlo starinsko, vendar primerno izvirniku, ki pripada še devetnajstemu stoletju.
"Moj bog! Kakšna muka je biti igralec! Tako se mi je umetnost dozdevala takrat zdaj lahka, zdaj težka, zdaj nebeška, zdaj neznosna, zdaj radostna, zdaj moreča. In nisem bil v zmoti. Ni večjega veselja, kakor biti doma na odru, in nič strašnejšega ni, kakor biti na njem tujec. Nič ni bolj morečega kakor dolžnost, da moraš za vse na svetu prikazati nekaj tujega ti, nejasnega, nekaj, česar ni v tebi."
Piše Stanislavski, rojen 17. januarja pred 160 leti.
Iskanje