Epizodna opera, ki sledi dramaturgiji istoimenske Beckettove drame – prvič na naših valovih.
Fin de partie Samuela Becketta velja za klasiko absurdnega gledališča z vsemi konceptualnimi nesporazumi, ki jih ta kategorizacija prinaša. Vendar se zdi primernejši pogosto sinonimni izraz gledališče absurda, ki ga je skoval Martin Esslin. Izraža namreč to, kar izraža tudi Beckett: absurdnost sveta, ki se mu gledališče približuje s sredstvi, ki se mu zdijo primerna. Beckett v drami prikaže štiri nesmiselne figure – Hamma (poje Philippe Sly), Clova (Georg Nigl), Nell (Hilary Summers) in Nagga (Charles Workman) – in zavrača iskanje pomena v besedilu.
"Razumeti ga ne more pomeniti nič drugega kot razumeti njegovo nerazumljivost".
György Kurtág je Beckettovo besedilo preučeval dve leti, preden je začel skladati. Nastala je mojstrovina, v kateri Beckettovo »absurdnost« slišimo prek zvokov, šumov, konstelacij za tisto, kar ni izrečeno, ni mišljeno. Kurtág je na videz ustvaril kompaktno delo v trinajstih prizorih, postavljenih v nezamenljiv, zelo teatralen tonski jezik.
