Osnova libreta so I., II. in IV. knjiga Vergilove epske pesnitve Eneida.

V dejanje so vpletene tudi misli in dogodki iz drugih delov pesnitve. Čeprav v operi Trojanci ne pridejo do Italije, opera se namreč konča z Didonino smrtjo, pa je vodilna misel opere in pesnitve ustanovitev Rima. Edina velika razlika med opero in pesnitvijo je ta, da je Berlioz v prvih dveh dejanjih povzdignil Kasandro v protagonistko.

"Prav malo me moti, kaj se bo s tem delom zgodilo, če ga bodo kdaj izvedli – ali ne – moji glasbena in vergilska strast sta potešeni … Zagotavljam ti, da je glasba Trojancev plemenita, veličastna in do zadnjega takta poštena".

Hector Berlioz

Je v pismih prijatelju Adolphu Samuélu in sestri Adèle zapisal Hector Berlioz.

Berlioz je seveda slutil, kakšna usoda čaka Trojance. Opera je zagledala luč sveta v dveh delih: prvi ima naslov Zavzetje Troje, drugi pa Trojanci v Kartagini. Pariško občinstvo je vsakega teh delov videlo posebej, najprej drugi del leta 1863. Celotno opero, v skrajšani različici, so uprizorili leta 1890 v Karlsruheju, 21 let po Berliozovi smrti. Šele leta 1957 je londonska Kraljeva opera Covent Garden uprizorila Trojance skoraj tako, kot si je to predstavljal Berlioz. Objava tiskane partiture leta 1969 pa je lahko šele po vsem svetu razbila vse predsodke, ki so se napletli okoli tega nesrečnega dela.

V glavnih vlogah pojejo: Michael Spyres (Enej), Alice Coote (Kasandra), Paula Murrihy (Didona), Tristan Hambleton (Priam, bog Merkur in Hektorjev duh), Rebecca Evans (Hekuba), Alex Rosen (Narbal) in Lionel Lhote (Koreb). Monteverdijev zbor in orkester Révolutionnaire et romantique je vodil Denis Sousa.   

Dejan Juravić