Opera o junaštvu, plemenitosti, ljubezni in skrivni poroki – prvič na naših valovih.
Rossinijevo dvodejanko Eduardo in Kristina so prvič uprizorili v Benetkah 24. aprila 1819. Lord Byron, ki je bil navzoč na eni od prvih uprizoritev te opere, pripoveduje o velikem uspehu. Ta je trajal vse do konca tridesetih let 19. stoletja, nato pa je opera počasi utonila v pozabo. Razloge za to gre iskati v zgodbah in anekdotah. Prvi, ki je razširil idejo, da je opera samo pasticcio, je bil verjetno Stendhal. Tole je zapisal:
"[…] Opera je požela navdušen aplavz, a žal je bil v dvorani nek neapeljski poslovnež, ki je zapel melodije vseh glavnih arij pred samimi pevci. Začudeno so ga vprašali, kje je slišal to novo glasbo. 'No! To, kar pojejo zdaj, so Hermiona ter Ricciardo in Zoraida, v katerih smo uživali v Neaplju pred šestimi meseci; zanima me le, zakaj ste spremenili ime opere.' […] V odmoru in med baletom je ta usodna novica hitro zaokrožila po kavarni in gledališču. [...] Medtem je razjarjeni impresarij, ki se je dobro zavedal, da ga bo ta usodna govorica uničila, poiskal Rossinija; našel ga je: 'In kaj sem vam obljubil? – je Rossini hladno odgovoril – da vam bom dal glasbo, ki bo požela aplavz. Naredil sem, kar sem obljubil, in to je dovolj. Sicer pa bi, če bi imeli vsaj malo zdrave pameti, opazili, da so robovi notnega papirja, ki sem vam ga pred časom poslal iz Neaplja, od starosti porumeneli, in tako je bilo tudi z glasbo'."
Da bi ta najverjetneje izmišljena Stendhalova zgodba zapečatila usodo opere, je težko verjeti. Veličasten uspeh prve izvedbe te Rossinijeve opere se je nadaljeval tudi zunaj Benetk. Prva taka uprizoritev je bila januarja 1820 v Brescii, zadnja pa leta 1840 v Vidmu. Opero so v teh dvajsetih letih ponovili kar devetdesetkrat, leta 1821 pa tudi v Ljubljani. Od zadnje uprizoritve do danes so opero izvedli le trikrat: leta 1997 in 2017 v nemškem Bad Wildbadu in letos v Pesaru. To je bila prva izvedba Eduarda in Kristine na Rossinijevem opernem festivalu, poleg tega pa je to tudi zadnja skladateljeva opera, ki tam še ni doživela premiere.
Izvirna partitura je izgubljena, zato so si v Pesaru, pri objavi kritične izdaje, največ pomagali z madridsko kopijo rokopisa, ki naj bi bila najbližje beneškemu originalu. V precej fragmentirani partituri je zaslediti glasbeni material iz Rossinijevih oper Hermiona, Ricciardo in Zoraida, Mojzes v Egiptu in Adelajda burgundska, kot tudi odlomek iz Pavesijevega Odoarda in Kristine. Rossini instrumentalnih avtocitatov ni izpisoval, temveč je prepisovalcem napisal le, kje jih najdejo v izvirnih različicah njegovih partitur, kar zadeva avtocitate vokalnih partov, pa je te uskladil z novim besedilom na staro glasbo in jih tako prilagodil pevcem, ki so mu bili na voljo v Benetkah. Zato lahko upravičeno domnevamo, da so določeni deli nastali tako izpod Rossinijevega peresa kot tudi peres enega ali več sodelavcev.
Zgodba je taka: Dvor in ljudstvo v kraljevi palači v Stockholmu pričakujejo vrnitev generala Eduarda (Daniela Barcellona), ki je na čelu švedske vojske v bitki premagal rusko vojsko. Vsi se veselijo, zaskrbljena je le Kristina (Anastasia Bartoli). Boji se namreč, da bi lahko oče, kralj Karel (Enea Scala) odkril njeno skrivno poroko z junakom Eduardom in izvedel, da imata otroka Gustava. To še ni vse. Kralj si želi, da bi se poročila s škotskim princem Giacomom (Grigorij Škarupa). Kristina je neomajna in zavrne očeta, ta pa ji zagrozi s smrtjo in ukaže, naj jo zaprejo. Zato izvemo, da je Eduardo otrokov oče. Besni kralj pa, ukaže, da je treba celotno družino usmrtiti. Stražarji jih ločijo in odpeljejo.
Zbor gledališča Públij Ventídij iz Ascolija Picena in Državni simfonični orkester italijanske radiotelevizije vodi Jader Bignamini.
