Italijanska stoletna tradicija je velevala, naj ima opera, če jo že uprizarjajo v postnem času, svetopisemsko ali vsaj versko vsebino.
Rossini je v sporazumu z Barbajo izbral zgodbo o desetih egiptovskih nadlogah in eksodusu Izraelcev iz Druge Mojzesove knjige. Tako je za neapeljski San Carlo nastala opera Mojzes v Egiptu.
Ko se je Rossini leta 1827 pripravljal na uprizoritev te opere v Parizu, je besedilo ne le dal prevesti, temveč je delo tudi temeljito predelal. Iz tridejanke so nastala štiri dejanja, ukloniti se je moral želji Parižanov po baletu, prizori so si v tej predelavi sledili bolj logično kot v italijanskem izvirniku, dodanih je nekaj novih vlog, nekateri junaki pa imajo drugačna imena - tako je nastala pariška različica Mojzesa z novim naslovom Mojzes in faraon, seveda v francoščini.
V glavnih vlogah pojejo: Michele Pertusi (Mojzes), Adrian Sâmpetrean (Faraon), Jeanine de Bique (Anaís), Mert Süngü (Eliézer), Pene Pati (Amenhotep), Vasilisa Beržanska (Sinaida) in Géraldine Chauvet (Mirjam). Zbor in orkester Nacionalne opere iz Lyona vodi Michele Mariotti.
