Beethoven je šele v svojih tridesetih letih ponudil dunajski javnosti svojo prvo simfonijo. To ni naključje. Haydnova in Mozartova glasbena zapuščina nista bili le njegov vir učenja skladateljske obrti in umetnosti, temveč tudi ovira za njegovo simfonično ustvarjalnost. Ta ovira se je zrcalila v neskončno spoštljivem odnosu do vrhunskih stvaritev predhodnikov, ki mu ni dovoljeval snovanja slabših, še manj pa povprečnih simfonij. Beethoven se je čutil poklicanega nadaljevati tradicijo, ki sta jo na Dunaju začela Haydn in Mozart, zato so njegove simfonije zahtevale popolno angažiranost skladatelja, tako da bi vsaj dosegel, če že ne presegel takratno simfonično ustvarjalnost.

Katarina Bogunović Hočevar