Čeprav je od zgodnjega otroštva razvijala svojo senzibilnost za zaznavanje najrazličnejših zvočnosti ter se v mislih poigravala z urejanjem bogatih glasbenih idej, ki so jo od nekdaj spremljale, se je Saariaho šele pri 24-ih letih uprla svojemu prepričanju o tem, da ne zmore biti skladateljica. Na Finskem v tistem času ni bilo ženske predstavnice, ki bi si jo lahko mladi kreativni um vzel za zgled. Po poglobljenem študiju kompozicije pri Paavi Heininenu na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih ter Brianu Ferneyhoughu in Klausu Huberju v Freiburgu je Saariaho našla svoj dom v Parizu, na inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM pa prostor za svobodno razvijanje svojega odprtega, večplastnega in poglobljenega dojemanja zvočnosti. Zakonitosti postserialne glasbe, ki so jih zagovarjali njeni profesorji in ki so temeljile predvsem na intelektualnih vidikih glasbe, spregledale pa izraznost in drugačne načine izkustva zvoka, so jo do takrat precej omejevale.

Katarina Radaljac