Že pred prihodom na IRCAM, leta 1982, se je skladateljica seznanila z delom francoskih spektralistov, Gérarda Griseyja in Tristana Muraila, katerih kompozicijske tehnike so temeljile na računalniški analizi zvočnega spektra. Ta analitični pristop je Saariaho navdihnil, da je razvila svojo lastno metodo za ustvarjanje harmonskih struktur, pa tudi natančne zapise za uporabo flažoletov, mikrotonalnosti in podrobnega kontinuuma zvoka, ki se razširja od čistega tona do neuglašenega hrupa. Na IRCAMU-u se je tako naučila programiranja, razvila je več računalniško podprtih tehnik komponiranja, izpopolnila pa je tudi svoje znanje v delu z magnetofonskim trakom in elektroniko v živo. Zlasti od devetdesetih let naprej se elektronika v delih Kaije Saariaho pojavlja kot pomembna nadgradnja orkestracije – kot dodatna zvočna plast, tesno prepletena z akustično naravo instrumentov. Tak način obravnave zvoka je v njena dela vnesel veliko organskosti in prožnosti. Zlasti skladbe, v katerih je ob pomoči elektronike poudarjala tudi prostorskost zvoka, zvenijo kot bogate, večplastne zvočne krajine. Tako je na primer njeno delo Lonh za sopran in elektroniko iz leta 1996.
Iskanje
