Lohengrin, ki ga je Wagner po Večnem mornarju in Tannhauserju zadnjič poimenoval romantična opera, pomeni po teh dveh delih še korak naprej v skladateljevem ustvarjanju, pomeni vrh romantične opere. Pot od tu dalje lahko vodi le še v glasbeno dramo Tristana in Izolde, Nibelungovega prstana ali Parsifala. Ideja operne zgodbe je romantično nadstvarna, njeno zgodovinsko in pravljično izhodišče pripelje v nerazrešljiv, tragičen konflikt, zato Wagnerjeva vnovična obravnava odrešitve v tej operi ne uspe. V ozadju gre za svetovnozgodovinski konflikt med poganskim in krščanskim, na neposredni človeški ravni za konflikt med božjim in človeškim.

Ivan Klemenčič