Ko je Mussolini leta 1922 prišel na oblast, je Respighi izbral nevtralno stališče proti fašistični vladi. Njegova naraščajoča mednarodna slava je skladatelju dopuščala določeno mero svobode, a hkrati je bil zaradi tega prisiljen pustiti režimu, da njegovo glasbo izkorišča v politične namene. Respighi je v teh letih postajal vse bolj spoštovan umetnik in intelektualec z mednarodnim ugledom, ki se je zavzemal za umetnike, tiste ostrejše nasprotnike fašističnega režima, zlasti za Arthura Toscaninija, da je lahko pred odhodom v Ameriko dirigiral doma. Prav Toscaninijeva izvedba simfonične pesnitve Rimski vodnjaki leta 1918 v Milanu je Respighija zavihtela med najpomembnejše italijanske skladatelje zgodnjega 20. stoletja. Leta 1923 je Respighi postal direktor Konservatorija di Santa Cecilia v Rimu. Skladatelj nikakor ni maral dolgotrajnih administrativnih nalog, ki jih je od njega zahteval položaj. Zato je tri leta pozneje odstopil, da bi več časa posvetil skladanju. Vse do leta 1935 pa je na konservatoriju poučeval predmet napredne kompozicije.
Iskanje
