Doslej spregledani vibracijski svet živali razkriva njihovo presenetljivo usklajenost in upoštevanje drug drugega, kar izkoriščajo tudi plenilci
Zvok je temelj komunikacije med mnogimi živimi bitji, vibracijsko krajino tisočev vrst živalic pa smo spoznali šele po razvoju občutljivih laserskih senzorjev, saj frekvenc njihove komunikacije človek brez njih ne more slišati. Skriti svet sporazumevanja s tresljaji pojasnjuje biolog dr.Rok Šturm z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo.
Predstavitveno besedilo NIB:
Govor je osrednja oblika sporazumevanja med ljudmi. Komuniciranje s pomočjo zvokov oziroma mehanskih valov, ki se prenašajo po zraku, predstavlja enega od najpomembnejših načinov za vsakdanjo medčloveško interakcijo. A ljudje ne slišimo le drug drugega, ampak tudi večino zvokov, s katerimi se oglašajo in sporazumevajo živali. Človek je tesno povezan s svojim zvočnim okoljem (angl. soundscape). Z zaprtimi očmi si lahko le na osnovi zvokov, ki jih sliši, ustvari predstavo o okolju, ki ga obdaja. Ljudje se navdušujemo tudi nad zvoki nam neznanih in nedostopnih okolij, kot so na primer morske globine, ne zavedamo pa se, da se povsod okoli nas razprostira še svet mehanskih valov, ki se prenašajo preko trdne snovi. Tovrstne vibracijske krajine ljudje s svojimi čuti neposredno ne moremo zaznati.
Vibracijskemu svetu lahko prisluhnemo s tehničnimi pripomočki. Raziskovalci z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo so svoje laserske vibrometre prenesli na travnik ter v raziskavi, ki so jo objavili v reviji iScience, opisali ta doslej spregledani vibracijski svet. Pokazali so, da je naravno vibracijsko okolje (angl. vibroscape), polno do sedaj nepoznanih signalov ter izjemno pestro in zapleteno.
Primer posnetkov vibracij različnih organizmov, ki so jih na travnikih ljubjanskega Barja posneli z laserskim vibrometrom lahko slišite TU
Poleti je bila vibracijska krajina zapolnjena s signali, s katerimi se sporazumevajo žuželke. V enem dnevu se je na isti rastlini izmenjalo tudi do 30 različnih signalov. Komunikacijski prostor si živalske vrste, ki živijo blizu skupaj, razdelijo tako, da se pri sporazumevanju ne motijo. Vrste na travniku se pri uporabi vibracijskega prostora medsebojno izmenjujejo, saj so na posnetkih le redko govorile druga čez drugo. Vibracijski signali živalskih vrst so se prekrivali v času, predvsem v primerih, ko so se razlikovali v frekvenci. Komunikacijo s pomočjo vibracij uporablja najmanj 240.000 živalskih vrst, tako vretenčarji kot nevretenčarji.
Profesorica Peggy Hill z Univerze v Tulsi (ZDA) je raziskavo pozdravila:
»Zelo berljiv in poučen članek Šturma in sodelavcev v iScience poroča o ugotovitvah pionirske študije ekološkega konteksta vibracijske komunikacije – vibracijske krajine. Pomena dela, ki so ga opravili, ni mogoče preceniti. O interakcijah v naravnih združbah smo se veliko naučili že z raziskavami zvočne krajine, vendar nam ta prva študija vibracijske krajine omogoča, da vključimo tudi milijone členonožcev, katerim informacije o njihovem okolju posredujejo skoraj izključno le vibracije podlage. Ta članek je vredno prebrati!«
Vibracijska krajina je pomembna tudi za živali, ki le prisluškujejo signalom drugih vrst in jih izkoriščajo za lovljenje plena. Tovrstne pojave preučuje znanstvena disciplina, ki se imenuje biotremologija. Na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta v Ljubljani deluje ena najvidnejših raziskovalnih skupin za biotremologijo na svetu, ki z raziskavami vibracijske krajine orje ledino v poznavanju skritega vibracijskega sveta.
