Iskanje
21 min • 07. 12. 2020
"Gibanje je življenje. In človeško telo je kot ustvarjeno zanj. Njegov neustavljivi um pa razvija športne pripomočke in panoge, s katerimi skuša obvladovati naravne elemente – kopno, vodo in zrak." K. Batagelj
Sredi preteklega tedna so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki virtualno odprli razstavo z naslovom »Tehnika za šport«. Gre za, kot pravijo tamkajšni muzealci, občasno razstavo, ki naj bi bila odprta približno leto dni. Od lani je bil muzej po novem odprt tudi v zadnjem mesecu v letu prav do praznikov. Za razliko od prejšnih let, ko so ga zaradi zimskih razmer vsaj za obiskovalce zapirali že v začetku decembra, in ga odpirali v začetku marca, skratka ob izteku zime. Letos je takšen načrt seveda preprečila epidemija z znanimi omejitvami, tako da se je predstavljanje preselilo na internetne protokole oziroma medije. Kot boste slišali v pogovoru s pobudnikom te razstave, ki jo je kar nekaj sodelavcev muzeja pripravljalo precej časa, kustosom Vladimirjem Vilmanom, gre za nekakšno logično nadaljevanj razstave »Z Elanom do zvezd« l.2016, v kateri so predstavili predhodnike in uspehe te nekoč najbolj svetovno prepoznavne slovenske blagovne znamke na področju športov. Razstavo »Tehnika za šport« sta zasnovali mag. Katarina Batagelj in Ana Katarina Ziherl, kot rečeno pa je bil idejni vodja projekta že omenjeni mag. Vladimir Vilman. Z njim smo se pogovarjali pretekli teden, za začetek pa je najprej bolj podrobno utemeljil, na kakšen način je nova razstava o tukajšni snovni in nesnovni dediščini področja športne opreme nadaljevanje omenjene razstave o dediščini tovarne Elan.
Idejni vodja projekta: mag. Vladimir Vilman
Koncept razstave: mag. Katarina Batagelj, Ana Katarina Ziherl
Avtorji besedil razstave: mag. Katarina Batagelj, mag. Boris Brovinsky, dr. Estera Cearar, Milojka Čepon, Ajda Kozjek, Barbara Rezar Grilc, mag. Vladimir Vilman, Ana Katarina Ziherl
Strokovni sodelavci: Matevž Gradišek, dr. Orest Jarh, Radivoj Kikelj, Jakob Kovačič, Miha Kranjc
Oblikovanje: Janja Ošlaj
Vse fotografije razen tiste na plakatu Jaka Blasutto !
"Gibanje je življenje. In človeško telo je kot ustvarjeno zanj. Njegov neustavljivi um pa razvija športne pripomočke in panoge, s katerimi skuša obvladovati naravne elemente – kopno, vodo in zrak." K. Batagelj
Sredi preteklega tedna so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki virtualno odprli razstavo z naslovom »Tehnika za šport«. Gre za, kot pravijo tamkajšni muzealci, občasno razstavo, ki naj bi bila odprta približno leto dni. Od lani je bil muzej po novem odprt tudi v zadnjem mesecu v letu prav do praznikov. Za razliko od prejšnih let, ko so ga zaradi zimskih razmer vsaj za obiskovalce zapirali že v začetku decembra, in ga odpirali v začetku marca, skratka ob izteku zime. Letos je takšen načrt seveda preprečila epidemija z znanimi omejitvami, tako da se je predstavljanje preselilo na internetne protokole oziroma medije. Kot boste slišali v pogovoru s pobudnikom te razstave, ki jo je kar nekaj sodelavcev muzeja pripravljalo precej časa, kustosom Vladimirjem Vilmanom, gre za nekakšno logično nadaljevanj razstave »Z Elanom do zvezd« l.2016, v kateri so predstavili predhodnike in uspehe te nekoč najbolj svetovno prepoznavne slovenske blagovne znamke na področju športov. Razstavo »Tehnika za šport« sta zasnovali mag. Katarina Batagelj in Ana Katarina Ziherl, kot rečeno pa je bil idejni vodja projekta že omenjeni mag. Vladimir Vilman. Z njim smo se pogovarjali pretekli teden, za začetek pa je najprej bolj podrobno utemeljil, na kakšen način je nova razstava o tukajšni snovni in nesnovni dediščini področja športne opreme nadaljevanje omenjene razstave o dediščini tovarne Elan.
Idejni vodja projekta: mag. Vladimir Vilman
Koncept razstave: mag. Katarina Batagelj, Ana Katarina Ziherl
Avtorji besedil razstave: mag. Katarina Batagelj, mag. Boris Brovinsky, dr. Estera Cearar, Milojka Čepon, Ajda Kozjek, Barbara Rezar Grilc, mag. Vladimir Vilman, Ana Katarina Ziherl
Strokovni sodelavci: Matevž Gradišek, dr. Orest Jarh, Radivoj Kikelj, Jakob Kovačič, Miha Kranjc
Oblikovanje: Janja Ošlaj
Vse fotografije razen tiste na plakatu Jaka Blasutto !
Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden podelil najvišja letna strokovna priznanja za raziskovalne dosežke, za komuniciranje znanosti, strokovno podporo in razvoj inštituta, in tudi veliko nagrado Miroslava Zeia za življensko delo. Imenovana je po slovenskem biologu (*1914 Nabrežina pri Trstu, +2006 Drniš), enem prvih direktorjev inštituta v začetku šestdesetih in dolgoletnem vodji Morske biološke postaje v Piranu. Letošnja prejemnica je donedavna direktorica inštituta, mikrobiologinja prof.dr. Maja Ravnikar, s katero smo v pogovoru povzeli njene raziskovalne dosežke, med katerimi je v ospredju tudi izjemno hiter razvoj metode za sledenje virusu SARS-CoV-2 v odpadnih vodah v času pandemije covida-19. V njenem mandatu (2021–2025) se je leta 2023 NIB preselil v novo sodobno raziskovalno stavbo, Biotehnološko stičišče NIB (BTS-NIB). FOTO: Maja Ravnikar VIR: Program Ars (Goran Tenze)
24 min • 09. 03. 2026
Sredi preteklega tedna so v Plečnikovi hiši v Ljubljani predstavili celoletni program spominskih dogodkov v organizaciji kar nekaj dediščinskih ustanov, ki naj ob letošnji 20. obletnici smrti povečajo prepoznavnost v zavesti širše javnosti premalo poznanega arhitekta Vlasta Kopača (*3. junij 1913 Žiri – † 27.april 2006 Ljubljana). Po predstavitvi smo se pogovarjali s pobudnicama projekta iz Kamnika in kustosinjo iz Ljubljane. V pogovoru so sodelovale, direktorica Zora Torkar in kustosinja Janja Železnikar kot koordinatorica projekta iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ter Ana Porok, kustosinja v Plečnikovi hiši (MGML). Opisale so okvir letošnjega spominskega projekta z naslovom »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« o človeku, ki je pred vojno kot vodja izvedbe bdel nad gradnjo Plečnikovih Žal, med vojno med drugim deloval kot specializirani risar ponaredkov okupatorjevih dokumentov, bil izdan sredi vojne l.1943, odpeljan v taborišče Dachau pri Muenchnu, po njej pa bil v dachauskih procesih 4 leta zaprt. V drugem desetletju po vojni je zasnoval krožno pot spomina na italijansko okupacijsko bodečo žico okoli Ljubljane. Med drugim je zasnoval tudi po planšarskih kočah zasnovano turistično počitniško naselje na Veliki Planini, tamkajšni hotel Šimnovec in obe gondolski postaji. V množici predavanj, razstav, projekcij in simpozijem v tem spominskem letu sodelujejo še Slovenski planinski muzej, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. FOTO: Izrez iz Kopačeve perorisbe turističnega planšarskega naselja na Veliki Planini iz l.1947 VIR: osebni arhiv Mojce Kopač
24 min • 02. 03. 2026
21. februar je svetovni dan maternega jezika. UNESCO kot razglasitelj ob zori tisočletja ga je izbral kot opomin na tragični 21. februar leta 1952, ko je pakistanska policija (v takratnem Vzhodnem Pakistanu) ubila več bangladeških študentov, ki so protestirali zaradi neupoštevanja in zapostavljanja njihovega maternega jezika – bengalščine. Zastaviti življenje za svoj lastni jezik je nekaj, česar nemara ne pozna veliko ljudstev, vsaj del naših prednikov pa je to precej radikalno izkusil v preteklem stoletju. Tistim, ki tega niso izkusili, oziroma njihovim povojnim rodovom se še danes precej pozna, da ne vedo točno, za kaj vse dejansko gre pri prepovedi ali javne ali celo zasebne rabe maternega jezika! Ob letošnji poslanici vodje pisarne Društva slovenskih pisateljev Glorjane Veber ob svetovnem dnevu maternega jezika lahko tudi preberemo, da gre pravzaprav za jezik odraščanja iz skupka živih celic pa do odrasle osebe. Med drugim je tudi zapisala, da se ne začne z besedo, ne z abecedo, slovnico ali pravilno izgovorjenim stavkom. Vznikne v bližini srca, ko smo še brez imena in čutimo ritem telesa matere, ki nas pod njim nosi. Predvsem pa slišimo njen in njenih bližnjih glas. Ta je jezik, kot vrata med zunaj in znotraj. In med drugim nadaljuje: vsaka generacija prejme drugačen jezikovni kod, zato materni jezik ni le sredstvo sporazumevanja, je eksistencialni fenomen, ki presega golo uporabnost. In se zato ne bi smeli bati algoritmov, ki znajo napovedati naslednjo besedo, nič pa ne vedo in povedo o tišini, iz katere beseda nastane. Sicer pa poslanico gospe Veber najdete na mreži, kjer med drugim sklene, da »prihodnost jezika ni zapisana v tehnologiji, temveč v naših odnosih do sebe, do drugih in do maternega jezika«. Zanimalo nas je, kaj o omenjenem povodu za svetovni dan maternega jezika – torej tudi o zastavitvi življenja zanj in o njegovem pomenu pravi predstojnik oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete prof. dr. Hotimir Tivadar. FOTO: Hotimir Tivadar VIR: Lojze Grčman https://si.aleteia.org/2023/02/08/kaj-sem-vprasal-profesorja-ki-sem-ga-srecal-po-20-letih/
24 min • 23. 02. 2026
V okviru mednarodnega sodelovanja Evropske vesoljske agencije (ESA) so po dveh desetletjih razvoja tehnologije že lani v okviru misije BIOMASS v orbito poslali satelit. Ta s posebno radarsko tehnologijo meri doslej neznane prostornine lesne biomase tropskih gozdov, ki so naravno skladišče CO2, rezultati meritev pa so javno dostopni. Več tokrat gosta s Katedre za geoinformatiko in katastre nepremičnin na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prof.dr. Krištof Oštir in asistentka dr. Ana Potočnik Buhvald, člana mednarodne ekipe, ki sodeluje v misiji BIOMASS. FOTO: Satelit misije ESA BIOMASS s posebno radarsko tehnologijo beleži prostornino dreves, vej in podrasti iz lesa VIR: ESA (Evropska vesoljska agencija)
24 min • 16. 02. 2026
Ali v slovenskem morju res ni več dovolj rib? Na takšno vprašanje biolog prof.dr. Lovrenc Lipej, izkušeni raziskovalec morske in obmorske biotske raznovrstnosti slovenskega dela Tržaškega zaliva, hkrati pa s kolegi iz Hrvaške in Italije celotnega Jadrana, odgovarja tako z znanstvenimi objavami kot s poljudno-znanstvenimi opisi in podobami. V njih med drugim opozarja, da bojazen pomanjkanja rib v našem morju bolj kot iz dejanskega stanja v morju izhaja iz ozkih komercialnih interesov ribičev, ki vsaj pri nas zadovoljujejo razmeroma ozek kulinarični domet ljudi. Večinski okus »po dobri ribi« se pri nas omejuje na brancine, orade, nemara sardele in inčune (ali sardone), da ne omenjamo lignjev (ali kalamarov, zgolj ene od več vrst v sredozemskih ribarnicah dostopnih mehkužcev). Nedavno so v Piranu predstavili njegovo zadnjo knjigo »Zgodbe iz divjine« (l.2022 je izšla njegova od takrat že dvakrat ponatisnjena knjiga »Podobe iz modrine« z opisi morskih organizmov). V njej je s skoraj dvestotimi izbranimi kolumnami iz časnika Primorske novice in revije Potapljač ponudil vpogled v bogato biotsko raznovrstnost življenja tudi v obmorskem in kopenskem delu našega dela Sredozemlja. Z njim smo na Morski biološki postaji v Piranu (delu Nacionalnega inštituta za biologijo) obnovili bistvo večjega dela njihovih raziskav, torej neporušnega beleženja in predlogov za ohranjanje izjemno pestre raznovrstnosti življenja v našem morju, njegovi obali in na bližnjem kopnem. FOTO: Rdeči sprehajalček (znan. ime: tripterygion tripteronotum) VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB
26 min • 09. 02. 2026
