Svoja predavanja v Berlinu je odprl za vse, tako da so ga po pričevanjih poslušale tako branjevke, kočijaži in akademiki. Bil je pač značilni razsvetljenec
»Če ne bi bilo Humboldtovih knjig, se Charles Darwin sploh ne bi odpravil na potovanje z ladjo Beagle!«, v pogovoru, ki sledi, pove dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Njegova kolegica iz vrta, dr. Blanka Rávnjak, spada, tako kot njun sogovornik, ki je oddajo pripravil, med tiste, ki so šele z nedavnim prevodom dela britanske znanstvene publicistke Andree Wulf »Iznajdba narave«, dodobra ugotovili, kaj je za znanost v 19. stoletju pomenil Alexander von Humboldt. Rodil se je l. 1769 v Berlinu, prav tam pa umrl maja 1859. Da je izumil pojem izohips, podal osnove za ekologijo in teorijo evolucije, je še najmanj, po čemer vnovič postaja znan. Znanje in vednost je kot pravi razsvetljenec širil brez razlik. Njegov starejši sodobnik Goethe mu je izostril estetski odnos do razumevanja in opisovanja narave, in pod njegovim vplivom začel pisati botanične spise.
