Prazgodovinska najdišča vedno znova potrjujejo, da so bile človeške družbe od nekdaj nadvse kompleksne
Prazgodovina je izredno dolga in raznorodna doba, ki zaobjema številne globoke spremembe v načinu življenja ljudi. Iz določenih obdobij so ohranjene bogate in številne sledi, iz drugih ni tako rekoč nobenih. Ena ključnih nalog arheologa dr. Petra Turka, kustosa za prazgodovino v Narodem muzeju Slovenije, je podajanje kar najbolj celovite zgodbe o nekdanjih prebivalcih naših krajev na podlagi najdenih predmetov, ostankov naselij in spoznanj arheologije. Pri tem lahko najbolj osupljivi predmeti paradoksalno predstavljajo precejšnje uganke. Kot denimo Narodnemu muzeju nedavno vrnjeno 3600 let staro bronasto bodalo z Iga. Unikatno okrašen izdelek vrhunske obrti ni bil namenjen običajni rabi, ampak je bil nedvomno predvsem izraz prestiža tedanjih dostojanstvenikov. Obenem pa iz tistega časa v osrednji Sloveniji nimamo oprijemljivih sledi, kje in kako so ljudje, ki so izdelovali in uporabljali takšno orožje, sploh živeli.
Spet drugačen vpogled v preteklost ponuja približno pol tisočletja mlajše najdišče v Mušji jami pri Škocjanu, s katerim se je dr. Peter Turk tudi intenzivno ukvarjal. Ostanki žgalnih daritev, predvsem orožja, pričajo o več stoletjih, ko se je brezno uporabljalo za tovrstno čaščenje. Tesne so vzporednice z drugimi podobnimi kraji, tudi v grški Olimpiji so v njenem najzgodnejšem obdobju daritve opravljali na zelo podoben način.
