Rahmaninov je bil eden zadnjih velikih pianistov-skladateljev v dolgi tradiciji, ki sega vse do Mozarta, Beethovna, Liszta in Brahmsa in drugih. Vedno je trdil, da mora »skladateljeva glasba izražati deželo njegovega rojstva, njegove ljubezenske zadeve, vero, knjige, ki so vplivale nanj, in slike, ki jih ima rad ... Moja glasba je produkt mojega temperamenta ...« V umetniškem samoljubju je pogosto doživljal veliko duhovno bolečino, pogosto brez posebnega razloga. Toda njegovo hrepenenje brez hrepenenja je treba obravnavati kot filozofsko melanholijo in ne kot bolezen. Zelo malo ljudi ga je videlo in slišalo smejati se, celo nasmehnil se je le redko. Čeprav resen, je razkril tudi zdrav cinizem in hudomušen humor.

Klemen Golner