Haydn se je znal odlično vživeti v Goldonijeve značaje ter jih s svojim čistim in transparentnim stilom celo poplemenitil, učinek komedijskega dogajanja pa stopnjeval z izvrstnimi viški v mojstrsko napisanih finalih. Seveda je bilo nujno, da se je sem in tja od Goldonija tudi oddaljil, še zlasti v razpletu, kar pa celoti nikakor ni v škodo – prav nasprotno: oddaljitev je namreč razkrila drugo tipiko komedijantskega teatra, ki ne more končati brez moralnega nauka, da se človekove slabosti maščujejo njemu samemu in da zmaga le tisto, kar ga plemeniti.

Renato Horvat