Inženir Max Altenberg leta 1997 po vojni v Bosni z Dunaja odpotuje v Sarajevo na humanitarno misijo. Na razmere in osebe, na katere bo naletel, je docela nepripravljen. Petnajst let pred Altenbergovim vstopom v zgodbo se lepotica Maša Dizdarević, asistentka na sarajevski pedagoški fakulteti, zaljubi v Vuka Stojadinovića. Tik pred poroko ženin v napadu besa ubije svojo nekdanjo ljubico. Medtem, ko služi dolgoletno zaporno kazen, se Maša poroči z matematikom Duškom Todorovićem, potem ko skleneta dogovor, da bo to zveza »za določen čas«. Z njim ima dve hčeri. Leta 1992 Vuka Stojadinovića pomilostijo in pošljejo na planino Igman v boj proti bosanskim Srbom. Maša zapusti moža in hčerki, se nastani v hiši nesojenega ženina in čaka, da se vrne z bojišča. Z njim preživi nekaj dni, nato ga pred njenimi očmi ubije šrapnel minometne granate. Maša v Vukovi hiši med vojno odpre šolo za sarajevske otroke, ki med vojno nimajo organiziranega pouka. To je njena oblika upora proti obleganju. Altenberga neki prijatelj seznani z Mašo. Srečanje z njo naredi nanj globok vtis. Nekaj dni se sestajata in pohajkujeta po mestu in okolici. Nato se mora Max vrniti na Dunaj. Na poslovilni večerji v sarajevski restavraciji Dubrovnik mu Maša zapoje sevdalinko o rumenih kutinah iz Carigrada, ki ga odtlej spremlja vsepovsod. Polagoma se zave, da Maše ne more pozabiti, vendar se mu ona več ne javlja. Max v Avstriji blodi po prizoriščih, kjer si obeta, da bo našel sled eksotičnega čara, ki mu je vklenil srce, vendar zaman. Nazadnje se zateče po pomoč k prijatelju Petru Kernu, judovskemu modrecu, ki je preživel holokavst in velja za orakelj v srčnih zadevah in civilizacijskih ugankah. Kern mu razloži, da se je ujel na esenco brezupne tisočletne balkanske otožnosti, ki jo pooseblja sevdah, »črni žolč ob uri, ko najbolj škoduje«, in mu napove, da se mu bo Maša prej ali slej oglasila. Max spozna, da že vse življenje čaka prav nanjo.

Matej Venier