Iskanje
Najnovejši film norveškega režiserja Kristofferja Borglija, Drama, na prvi pogled deluje kot romantična komedija. V filmu spremljamo mlad par, Emmo in Charlieja, ki ju upodobita hollywoodska zvezdnika Zendaya in Robert Pattinson. Emma in Charlie sta tik pred poroko, nakar njuno predzakonsko srečo pretrese temačna skrivnost iz Emmine preteklosti. Tako v njun odnos vdira vse večja negotovost, priprave na veliki dan, kot so izbira rož in testno fotografiranje, pa se zaradi vse večje napetosti spremenijo v bolečo farso.
Zendaya in Pattinson se izkažeta kot dobri izbiri za preobračanje arhetipov romantičnih junakov. Oba sta prvi večji uspeh doživela s popularnimi franšizami, Zendaya s Spider-Manom, Pattinson pa s sago Somrak. S svojo slavo, glamurjem in izkušnjami sta kot nalašč za glavni vlogi v romantični uspešnici. Vendar pa življenjepis obeh igralcev polnijo tudi sodelovanja s sicer komercialnimi, a bolj umetniško usmerjenimi režiserji, kot so Luca Guadanino, Christopher Nolan, brata Safdie, Lynne Ramsay in Claire Denis. Prav ti eklektični projekti lahko gledalcem služijo kot zanesljiv namig, da Drama ne bo še en povprečen film o mladi ljubezni in prikupnih poročnih zapletih.
Emma je na videz rahločutno, lepo dekle s posrečenimi nerodnostmi, Charlie pa deluje kot tipičen angleški nevrotičen romantičen junak z razmršenimi lasmi in rahlim strniščem. V uvodnih minutah režiser spretno prikaže zgodovino para ob pomoči utrinkov njunega odnosa, po katerih nas popelje Charlie, ko vadi svoj poročni govor. Tako se lahko hitro prepričamo o globini in povezanosti njunega odnosa in kemiji med igralcema. Zendaya se izkaže z morda svojim do zdaj najboljšim igralskim nastopom, saj ji večplastnost Emmine osebnosti, njeno čustveno stisko, osamljenost in konfliktne občutke uspe prikazati z rahločutno in zadržano igro. Tudi Pattinson se dobro vživi v ljubečega, a obsesivnega Charlieja, ki s svojo paranojo poskrbi za večino komičnih trenutkov v filmu.
Borgli film zgradi s kratkimi prizori in hitrimi rezi, ki nas prestavljajo iz filmske sedanjosti v pretekle dogodke ali pa namišljene scenarije. Večina dejanske drame v filmu se tako zgodi v glavah osrednjih likov. V odsotnosti pripovedovalca postane nezanesljiva sama pripoved, obenem pa nas vpogled v vsiljene misli likov kot občinstvo neprestano opozarja na pristranskost njunega doživljanja. Poudarjanje subjektivnega je tudi ena največjih kakovosti filma in glavni razlog, zakaj uspe Drama v svoji melodramatičnosti in satiričnem tonu podati tudi relativno pomenljiv razmislek o odnosih. Glavna šibkost filma je, da v celoti sloni na prepričljivosti izhodiščnega zapleta oziroma na tem, da se nam bo Emmina izpoved zdela dovolj pretresljiva, da upraviči vse nadaljnje peripetije. Brez tega bi dogajanje lahko izpadlo preveč banalno, liki pa povečini hinavski in vzvišeni. Predvsem karikiranost stranskih likov film zadrži v nekoliko površinski obravnavi predsodkov in strahov, ki lahko posežejo v neki odnos. Kljub temu pa je Drama zabaven in estetsko zadovoljiv film, ki ob suvereni režiji, lepi fotografiji in odlični igri ponuja tudi zanimiv komentar na sodobne odnose ter širšo družbeno moralo in vrednote.
Piše: Vanja Gajić
Bere: Maja Moll
Najnovejši film norveškega režiserja Kristofferja Borglija, Drama, na prvi pogled deluje kot romantična komedija. V filmu spremljamo mlad par, Emmo in Charlieja, ki ju upodobita hollywoodska zvezdnika Zendaya in Robert Pattinson. Emma in Charlie sta tik pred poroko, nakar njuno predzakonsko srečo pretrese temačna skrivnost iz Emmine preteklosti. Tako v njun odnos vdira vse večja negotovost, priprave na veliki dan, kot so izbira rož in testno fotografiranje, pa se zaradi vse večje napetosti spremenijo v bolečo farso.
Zendaya in Pattinson se izkažeta kot dobri izbiri za preobračanje arhetipov romantičnih junakov. Oba sta prvi večji uspeh doživela s popularnimi franšizami, Zendaya s Spider-Manom, Pattinson pa s sago Somrak. S svojo slavo, glamurjem in izkušnjami sta kot nalašč za glavni vlogi v romantični uspešnici. Vendar pa življenjepis obeh igralcev polnijo tudi sodelovanja s sicer komercialnimi, a bolj umetniško usmerjenimi režiserji, kot so Luca Guadanino, Christopher Nolan, brata Safdie, Lynne Ramsay in Claire Denis. Prav ti eklektični projekti lahko gledalcem služijo kot zanesljiv namig, da Drama ne bo še en povprečen film o mladi ljubezni in prikupnih poročnih zapletih.
Emma je na videz rahločutno, lepo dekle s posrečenimi nerodnostmi, Charlie pa deluje kot tipičen angleški nevrotičen romantičen junak z razmršenimi lasmi in rahlim strniščem. V uvodnih minutah režiser spretno prikaže zgodovino para ob pomoči utrinkov njunega odnosa, po katerih nas popelje Charlie, ko vadi svoj poročni govor. Tako se lahko hitro prepričamo o globini in povezanosti njunega odnosa in kemiji med igralcema. Zendaya se izkaže z morda svojim do zdaj najboljšim igralskim nastopom, saj ji večplastnost Emmine osebnosti, njeno čustveno stisko, osamljenost in konfliktne občutke uspe prikazati z rahločutno in zadržano igro. Tudi Pattinson se dobro vživi v ljubečega, a obsesivnega Charlieja, ki s svojo paranojo poskrbi za večino komičnih trenutkov v filmu.
Borgli film zgradi s kratkimi prizori in hitrimi rezi, ki nas prestavljajo iz filmske sedanjosti v pretekle dogodke ali pa namišljene scenarije. Večina dejanske drame v filmu se tako zgodi v glavah osrednjih likov. V odsotnosti pripovedovalca postane nezanesljiva sama pripoved, obenem pa nas vpogled v vsiljene misli likov kot občinstvo neprestano opozarja na pristranskost njunega doživljanja. Poudarjanje subjektivnega je tudi ena največjih kakovosti filma in glavni razlog, zakaj uspe Drama v svoji melodramatičnosti in satiričnem tonu podati tudi relativno pomenljiv razmislek o odnosih. Glavna šibkost filma je, da v celoti sloni na prepričljivosti izhodiščnega zapleta oziroma na tem, da se nam bo Emmina izpoved zdela dovolj pretresljiva, da upraviči vse nadaljnje peripetije. Brez tega bi dogajanje lahko izpadlo preveč banalno, liki pa povečini hinavski in vzvišeni. Predvsem karikiranost stranskih likov film zadrži v nekoliko površinski obravnavi predsodkov in strahov, ki lahko posežejo v neki odnos. Kljub temu pa je Drama zabaven in estetsko zadovoljiv film, ki ob suvereni režiji, lepi fotografiji in odlični igri ponuja tudi zanimiv komentar na sodobne odnose ter širšo družbeno moralo in vrednote.
Piše: Vanja Gajić
Bere: Maja Moll
»To je priljubljen zaplet ruskih pravljic. Naš junak, mladi sovjetski tožilec, je kot kakšen protagonist pravljice obkrožen z neznanim. Ne razume sveta, v katerem živi.« Tako ukrajinski režiser in scenarist Sergej Loznica opiše protagonista svojega najnovejšega celovečernega filma Dva tožilca, ki si ga je slovensko občinstvo v sekciji Kralji in kraljice lahko ogledalo že na novembrskem Liffu, ta teden pa je prišel tudi na redni spored. A medtem ko v pravljicah dobro praviloma premaga zlo in junak živi srečno do konca svojih dni, mladega sovjetskega tožilca čaka vse drugačna usoda. Ironično je, da si s poštenostjo in zaupanjem v pravičnost tako pravnega kot političnega sistema svojo usodo v resnici zapečati kar sam. Film Dva tožilca je nastal po istoimenski literarni predlogi fizika in pisatelja Georgija Demidova, ki je večino svojega življenja preživel v sovjetskih gulagih in od tam črpal tudi snov za svoja književna dela. Novela Dva tožilca je objavo dočakala šele štirideset let po nastanku, a glede na trenutno politično dogajanje se njena tema dandanes zdi srhljivo sodobna. In prav na tem je svojo filmsko priredbo zgradil tudi Loznica, ki se ni trudil na silo posodabljati pretresljive vsebine, ampak je raje ostal historično kar se le da zvest dogajalnemu okolju novele, in z vrnitvijo v čas najhujših stalinističnih čistk nastaviti ogledalo sodobni družbi. Zgodba ritmično in pomensko zvesto sledi klasičnemu dramskemu trikotniku in gledalca dramaturško natančno vodi od zasnove do katastrofe. Ravnokar imenovani lokalni tožilec skoraj čudežno prejme pismo po krivem obtoženega zapornika iz najstrožje zastraženega oddelka delovnega taborišča in se v mladostni slepi veri v pravičnost boljševističnega sistema odloči zadevi priti do dna. Pri tem seveda naleti na številne ovire, ki močno spominjajo na Kafkov imaginarij, z neskončnim čakanjem in brezštevilnimi zaprtimi vrati vred. Kakor da bi mlademu tožilcu vsa okolica sporočala, naj odneha, preden bo prepozno. Najbolj dobesedno se je Loznica temu svarilu približal v na pol pravljični podobi starega brezrokega moža z leseno nogo, ki v prepolnem kupeju razlaga svoje brezplodno romanje k Leninu. A tožilec, ki »ne razume sveta, v katerem živi«, tudi tedaj ničesar ne razume … Film Dva tožilca je zanimiv zaradi natančne razdeljenosti na sekvence, ki spretno podpirajo stopnjevanje napetosti, zaradi kafkovsko klavstrofobičnega vzdušja, ki se proti vsem pričakovanjem še bolj zgosti, ko tožilec začne iskati pomoč v Moskvi, in zaradi markantnega, a povsem brezizraznega obraza odličnega glavnega igralca Aleksandra Kuznecova. Najbolj pretresljivo pa je seveda to, da je skoraj devetdeset let pozneje vse videno še vedno tako boleče aktualno. Recenzijo je napisala Gaja Pöschl, bere Maja Moll.
3 min • 10. 04. 2026
Ángela in Héctor sta ljubeč par v ne več najmlajših letih, ko se soočita z novico, da bosta dobila otroka. Ker je Ángela pri svojih sedmih letih začela izgubljati sluh, se najprej zbojita, da je gluhota morda dedna. S prihodom dojenčice in bremeni starševstva pa se začnejo spreminjati odnosi tudi znotraj družine, saj se Ángela počuti vedno bolj odrinjeno. Španski film Gluha je družinska drama v več pomenih: čeprav daje že z naslovom jasno vedeti, da gre za tematiko življenja z invalidnostjo, je v ospredju vendarle intimen portret vsakdanjosti v ne povsem običajni skupnosti. Režiserka in scenaristka Eva Libertad v svojem samostojnem celovečernem prvencu niza prizore iz kroga prijateljev, družine in službe Ángele in Héctorja ter pred nami razkriva zagate pri sporazumevanju oziroma različnih ravneh sprejetosti in premagovanja ovir v interakciji s sodelavci, prijatelji in neznanci. Družinska drama pa je tudi v bolj dobesednem pomenu, saj sta avtorica filma Eva Libertad in glavna igralka Miriam Garlo sestri; skupaj sta pred tem posneli že kratkometražni film na podobno temo; Gluha je pravzaprav samo razširjena in poglobljena različica 20-minutnega, delno avtobiografskega filma. Ta spoj lastne izkušnje in sestrske naveze je najbrž tudi ključ do intimnega občutja, ki prežema celovečerni film. Težko bi dovolj izpostavil mojstrsko igro in karizmatično prisotnost Miriam Garlo, ki kljub težavam s sluhom tudi sicer deluje kot gledališka igralka. Toda tudi pri režijskem pristopu se zdi kamera ves čas kot dodatna, neposredno prisotna oseba, v to vlogo pa zato postavlja tudi samega gledalca. Film v tem pogledu ne postavlja na piedestal samo poistovetenja oziroma ne govori samo o okvari sluha in sprejemanju »drugačnosti«, ampak je to prav tako kompleksno delo o soočanju z zagatami starševstva ter novih vlog na zasebni in družbeni ravni. Jasne so napetosti v partnerskem odnosu, težave pri razdeljevanju obveznosti in osebne dileme pri vzpostavljanju vezi, saj sta tako Héctor kot dojenčica osebi z dobrim sluhom, Ángela pa želi biti kljub svoji invalidnosti enakopravno prisotna pri komunikaciji in vzgoji, to pa še zdaleč ne poteka zlahka in samoumevno. Celovečerni film izjemno spretno, neopazno preskakuje časovno obdobje od začetka nosečnosti do praznovanja hčerkinega rojstnega dne. Hkrati pa Eva Libertad s poudarjeno uporabo zvočnih učinkov v zadnji tretjini tudi prenese težišče na Ángelo in njeno spoprijemanje z našim svetom, v katerem ima zvok še kako pomembno vlogo pri doživljanju in sporazumevanju ... S tega stališča lahko film Gluha označimo tudi za izrazito »prebujenskega«, saj nas poskuša kot sicer avtorsko zaokroženo delo predvsem opozoriti na to »nevidno« obliko invalidnosti in težave slušno prizadetih pri navigiranju skozi vsakdanje življenje. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper.
3 min • 10. 04. 2026
Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«
3 min • 06. 04. 2026
Piše Andrej Lutman, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc Strmoglavljenje sanj si zasluži oznako lepotica med knjigami, za kar gre zahvala prefinjenosti oblikovalke Tanje Radež. Izdelek je tržno naravnan, saj mora zadovoljiti kriterije konkurenčnosti na trgu pesniških zbirk, ki izhajajo brez podpore raznih javnih skladov. Knjižno napotilo je prispeval Matej Krajnc, njegovo vsebino pa nakazuje naslov: Ko bi šel in nimaš kam iti, pojdi k sebi. A takšno usmeritev zavračajo verzi s platnice: »Ko pride knjiga, / malo polistaš, / samo malo.« Nasprotje interesov je idealno za vznik zanimanja za knjigo. Povzetek teh nasprotij označuje ugotovitev, da je pot k sebi speljana prek knjige, skozi njo in ob njej. Da pa bo takšnih nasprotij še več, je povsem uporaben konec pesmi z naslovom Zarisana pot: »Toda vedel si – / pot / ni bila tvoja.« Zbirko Strmoglavljenje sanj je skorajda nujno imeti pri sebi. Bina Štampe Žmavc s svojim pesnjenjem nadaljuje žlahtno tradicijo kontrapunktično zasnovanega razmišljanja, čustvovanja in dojemanja, saj naj bi strmoglavljenje pomenilo, da so sanje zgoraj. Uvodna pesem, ki daje naslov celotni knjigi, delno pojasnjuje, kaj strmoglavljenje sanj pomeni: »Kot v najjasnejši budnosti, / se je nenadoma zavedela, / da zlato jabolko / nikoli ne bo prišlo v njene roke.« Pesniti o sanjah, upesnjevati sanje, sanjati o pesnjenju so dejavnosti, ki jih je posebej zaznamovalo gibanje, znano pod imenom nadrealizem, ki predpostavlja, da je nekaj nad tako imenovanim realnim. Tudi oznaka nova stvarnost lahko vsaj delno osvetli pesnjenje Bine Štampe Žmavc. In še nekaj je treba poudariti: ženstvenost dojemkov takšne stvarnosti. Ob tem je nujno omeniti tudi pesnico Nežo Zajc, ki s svojim pesnjenjem še koreniteje posega v domene, ki so vsem, bivajočim pred ali pod tako imenovano stvarnostjo, redkeje dostopne. Še bolj redko je, da bi se o tem pisalo na širšemu bralstvu pristopen način, in prav v tem je srž pesnjenja Bine Štampe Žmavc. Svoje dojemanje polstanj, dremeža, polbudnosti, globinskosti ali plitvine sanjskega sporoča pristopno in s tem omogoča lažji pogled v tavajočnost, kamor pač zmore seči pesniška duša.
2 min • 06. 04. 2026
Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«
6 min • 06. 04. 2026
