Iskanje
S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej.
Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam.
Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji.
Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike.
Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.
S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej.
Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam.
Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji.
Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike.
Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.
Piše Robi Šabec, bere Jure Franko. Z izrazom svinčena leta (italijansko anni di piombo) je v zgodovini Italije označeno nemirno politično obdobje od konca šestdesetih do prve polovice osemdesetih let 20. stoletja, ko so predvsem fašistične teroristične skupine izvajale številne ugrabitve in bombne atentate. Na političnem prizorišču je bil cilj vseskozi jasen: državo je bilo treba obvarovati, kot zadnjo braniteljico pred deželami 'bogoskrunskega komunizma'. Očuvati jo je bilo treba pred levico in to na vsak način – tudi z uporabo že v drugi svetovni vojni preverjenega fašističnega nasilja. Če je to veljalo za Italijo, je še toliko bolj očitno držalo za mesta neposredno ob meji. Kot je navedeno v samem naslovu romana Trst, 1974, je osrednje dogajanje romana postavljeno v srčiko italijanskih svinčenih let, v leto ko je bilo, kot navaja avtor Massimiliano Stefani, na Apeninskem polotoku na političnem prizorišču izjemno napeto. Pomlad se je začela s sojenjem šestim skrajnim desničarjem za pokol v Peteanu dve leti prej. Štirinajst dni pred tem se je v Catanzaru začelo sojenje za pokol na Trgu Fontana v Milanu leta 1969, ki so ga izvedli člani fašistične organizacije Ordine Nuovo. Prav s tem krvavim dogodkom naj bi se začela italijanska svinčena leta, ki so močno zaznamovala tudi dogajanje v Trstu. Deževnega večera 27. aprila je pri Svetem Ivanu v Trstu na slovenski šoli odjeknila eksplozija – bombo so podtaknili fašistični skrajneži. In prav ta prizor (ob orisih predhodno navedenih atentatov) je pisatelj uporabil kot uvod v roman Trst, 1974 oziroma v razdelek Pomlad. Delo je namreč razdeljeno na tri večje razdelke: Pomlad, Poletje in Jesen, ki jih spremljajo dodana uvodna poglavja, s katerimi avtor osredotočeno predstavi dogajanja v Trstu, ob tem pa izpiše še širšo družbenopolitično situacijo v Italiji. Tovrstni dinamiki ostaja zvest vse do konca. Tudi Poletje se začne burno: uvodno poglavje Italicus govori o enem najhujših bombnih atentatov, ki so kdajkoli pretresli Italijo. 4. avgusta ponoči je na vlaku, ki je iz Rima peljal v München, eksplodirala bomba. Umrlo je 12 ljudi, 48 potnikov pa je bilo hudo ranjenih. Čeprav je odgovornost za atentat prevzela že znana fašistična skupina Ordine Nero, krivcev za tragedijo niso nikoli izsledili. Zadnji razdelek romana (sklene ga le še končni epilog z naslovom Božič) se začne z jesenjo in s prihodom režiserja, pesnika, pisatelja in gledališkega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija na konferenco v tržaški študentski dom. Prihod slavnega režiserja je pomemben vsaj iz dveh vidikov. Bil je izpričan levičar in zagrizen borec proti fašizmu, leto zatem pa umorjen verjetno prav zaradi ekstremne kritike fašizma v znamenitem filmskem delu Salò ali 120 dni Sodome. Če k temu dodamo še enega izmed protagonistov romana, istospolno usmerjenega mladeniča Lorenza, pa je prihod slavnega pesnika v »mesto v zalivu« še toliko bolj utemeljen. Dodatno dinamiko dogajanja v romanu je Massimiliano Stefani vnesel še s sprva zapriseženim tržaškim fašistom Ruggerom, ki se zaljubi v Majo, Slovenko po rodu, ta pa v svojem ljubezenskem hrepenenju koleba med njim in študentom, komunističnim aktivistom Maurom. Tu je še Majin brat Saša, ki v zgodbo vključi lokalnega norca Angela in z njim potrebno psihiatrično sceno, družno s psihiatrom Francom Basaglio, s katerim je pisatelj zaokrožil dodobra naphane tržaške razmere sredi sedemdesetih let. V tako nastavljeni atmosferi avtor poznavalsko drsi med ideološkimi nasprotji, nacionalistično-fašističnimi ekscesi in čustvenimi mladostniškimi iskanji identitete. Poudarjajo jih precizni opisi tržaško-italijanskega vsakdana, saj vključujejo vse od bencinskih bonov do tedaj priljubljenih televizijskih oddaj. Pisatelj nas zanesljivo vodi po mestnem središču in okolici, od doline Glinščice prek Barkovelj k Sv Ivanu, v Ljudski vrt, pa vse do znamenite promenade na Ulici 20. september, kjer je bil njega dni tudi sedež fašistične drhali. Predstavlja nam romaneskno potovanje po večnarodnostnem in očarljivem, pogosto tudi strašljivem Trstu, prežetem z nemiri in družbenopolitičnimi napetostmi sedemdesetih let. Delo, ki je kar se da mogoče vpeto v konkreten čas in prostor, se pravi Trst, 1974 kot Italija v malem.
5 min • 13. 04. 2026
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman z naslovom Tudi smetarji pišejo lepe pesmi in podnaslovom Zgodba o petih obsedenostih je prvenec Matjaža Virjenta. V Prologu je navedeno, da sta leta 2016 izginila ženska in moški, lastnica zasebnega lokala Margita in smetar Jakob, slikar brez diplome in pesnik. Na kraju, kjer so bila razmetana oblačila skrivnostno pogrešane dvojice, je stalo vozilo z odprtimi vrati, v bližini je tičal premražen in prestrašen pes. Kaj se je zgodilo? Pisatelj Matjaž Virjent podaja napeto in vznemirljivo dogajanje nadvse prepričljivo, saj posamezni literarni liki, ki so tako ali drugače povezani, govorijo kar sami. Z izostrenim posluhom za slikanje osebnostnih lastnosti jih prikaže plastično in prepričljivo, tako tiste samozavestne in malce samovšečne kot tudi tihe, odmaknjene in zagrenjene iskalce smisla življenja, utrujene od iskanja, odrinjenosti in družbenega pritiska. Smetar, ki je tudi umetnik, preveč ljubi in se zaradi neuresničenih želja in neuspešnega ljubezenskega prizadevanja znajde v ustanovi za zdravljenje duševnih motenj. Razkrivanje njegove osebnostne podobe, tako stiske kot ljubezenske zamaknjenosti, je najlepši vtis, ki ga napravi roman. Vse skupaj sploh ni preprosto. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi v marsičem spominja na vsebinske in slogovne vidike postmodernizma. Očitno je odzivanje na nesmiselno početje človeštva, zlasti vojno; pisatelja se dotikajo znane umetnine in njihovi ustvarjalci in osmišljajo življenje njegovih literarnih likov. Ljudje imajo različna stališča in jih izrekajo naravnost. »Kdor trdi, da smo umetniki paraziti družbe, močno podcenjuje naš destruktivni potencial. Umetniki smo njen smrtonosni virus in za svoje delo ne bi smeli biti plačani popolnoma nič. Ravno nasprotno. Vse skupaj bi morali zapreti v kazensko kolonijo, kakršno je izkusil Dostojevski, kjer bi cele dneve garali in kjer bi hrepeneli zgolj po nekaj urah počitka, topli postelji in kosu kruha.« Tako izvemo, da umetnikov v resnici nihče ne razume, nekateri od njih se zatekajo k silam zla in si namesto prilagodljivosti izberejo katarzično ostrino samouničenja. Pravzaprav jim ni pomoči, saj tudi najbolj beden umetnik na svetu trpi za patološkim narcisizmom. Nekdo od protagonistov pomisli, da bi naš planet lahko rešil le nekakšen družbenopolitični prevrat, kar bi pomenilo, da bi moške dejavnosti, kakršne so vojna, ekocid, imperializem in nasilje, nadomestile bolj žensko obarvane usmeritve, se pravi sočutje, sodelovanje in spoštovanje. Tudi ljubezen ima več obrazov. Margite, tetovirane in mišičaste lepotice ukrajinskega rodu, ne ljubi samo občutljivi in ranljivi smetar, temveč tudi dekle Ela, ki po njenem izginotju začne veneti in obupavati. Margita je vedela, kaj je sreča. Primerjala jo je z internetom – omrežjem pozitivnosti, kamor prebivalke in prebivalci planeta nalagajo svoje iskrene ljubezni, brezpogojna prijateljstva, spoštovanje, sočutje in dobroto ali pa te občutke s svetovnega spleta kratko malo jemljemo. »In, če me v nadaljevanju misliš vprašati, kdo je najbližji stanju konstantne sreče, ti lahko povem, da tisti, ki najbolj uravnovešeno dodaja in jemlje s tega čustveno-energetskega interneta.« Sreča pomeni tudi srečati pravega človeka. Prav srečanje z usodno žensko je obupavajočega smetarja ustavilo, da ni napravil samomora. Ali ima kdorkoli pravico prepovedati uresničitev ljubezni zgolj zato, ker ne ustreza družbenim, spolnim, telesnim, ideološkim, verskim, generacijskim ali kakršnim koli že vrednostnim razporeditvam? Demokratični človek bi odgovoril, da tega ne sme nihče, noben oblastnik, direktor, far ali lastni starši. Vsakdo o tem odloča sam. Že že, toda vse prevečkrat je posamezno življenje videti popolnoma razvrednoteno in nepomembno. Nihilizem in resigniranost sta samo dve sporočilni usmeritvi Virjentovega romana. S poznavanjem filozofije oriše pet obsedenosti – ustvarjalnost, telo, vojno, samodestruktivnost in smrt. Na koncu je mogoče najti odgovor, kaj se je pravzaprav zgodilo z Margito in Jakobom. »Spoznanje o nepomembnosti nekega življenja (in s tem lastne ničevosti) se mi je na ozadju Obijeve agonije izrisalo kot zgolj eno izmed elementarnih dejstev planeta, na katerem živimo.« Obi je ime zapuščenega psa. V romanu je poleg nizanja življenjskih resnic tudi veliko humorja in ironije. Pisatelj v jezikovno bogatem slogu v pokončnem in ležečem tisku ter z rabo velikih črk potuje od notranjega doživljanja literarnih oseb in palete čustev do odzivanja na družbene razmere in sprejemanja umetniških dosežkov. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je, kot smo omenili, prvenec, vendar v marsičem zrelo in v kakovostno celoto urejeno umetniško delo. Publicist, kritik in literarni ustvarjalec Aljaž Krivec na zavihku platnice piše, da je bil roman nominiran za nagrado novo obzorje. Izginotje, s katerim se pisanje začne, se po njegovem mnenju zgodi na ozadju celotne zgodovine sveta, razpršene po površini globusa. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je heterogen in se, kot pravi Krivec, enako posvečeno zavezuje tako klasični kot popularni kulturi, gostilniškemu čveku in visoki filozofiji; sprehodi se od proze do poezije in prispe do esejističnih odlomkov ter sočasno pripoveduje napeto, prodorno in tudi humoristično zgodbo.
6 min • 13. 04. 2026
Piše Jože Štucin, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Neža Zajc, rojena leta 1979 kot vnukinja nesmrtnega Daneta Zajca, se je kot pesnica pojavila dokaj pozno. Najprej se je preizkušala s proznim pisanjem in šele po smrti močnega žlahtnika je z žarom in vehemenco zverzirane ustvarjalke stopila v svet poezije. Leta 2014 je izdala pesniški prvenec Ime gore, do najnovejše knjige Bele sence pa je nanizala še tri zbirke. Torej smo pri petem dejanju, ki ima vse značilnosti zrelega opusa. Bele sence še zdaleč niso samo bele, prav pester niz poetik je tu združenih v enovito fresko, ki prepričljivo krmari med intimo in belino sveta, med jazom, ki se bori s podobami, in jazom, ki ga kljuje ujeda naše izgubljene civilizacije. Lepa zbirka, če odmislimo ontološko resignacijo, ki brsti na požganih travah: lepota v trpkosti, lepota v sivini, ki žari močneje kot barvni spekter. Kljub radikalnemu pristopu in preizpraševanju smisla biti, tu-biti, poetičnemu (na)gonu in strastni želji po iskanju prerokbe, se zbirka daje v branje v čisto konvencionalni podobi. Spremno besedo je napisala dr. Vilma Purič, pesmi so sistematično razporejene po sklopih, sedem jih je, in vse teče gladko, kot se za pesniško zbirko nekje na vrhuncu ustvarjanja spodobi. Nekajkrat so cikli uvedeni z verzi iz Zajčeve zapuščine, zato ima bralec na voljo vsaj skromen namig, kako brati, vendar se pesnica zna izogniti pretiranim kazalnikom in citate izbira na ravni, ki dopuščajo več, kot so nemara izvorno v sklopu svoje celote imeli namen sporočiti. Pač, metaforika, tista "šibka" točka Wittgensteinove filozofije, njegovih frenetičnih iskanj mej jezika in začetkov molka, kjer je klonil v mehanizmih, da bi prišel jeziku "do konca". Pri poeziji je filozof pač moral priznati, da metafora suvereno izreka onstranstvo jezika, da sporoča, ozvočuje tišino, molk in jezik neizrekljivega, ter nadvse zgovorno prezentira (ne)smisel poezije, ki je bolj smiseln, kot se zdi slepemu ušesu. S tem se je vedno boril, filozof neizrekljivega. Ko tista hladna resničnost jezika, ki nas obvladuje v komunikaciji pene (vsakodnevnih) dni, v komunikaciji hudičeve samosti, ki hoče govoriti z drugim in biti slišana, pa tudi razumljena, a po zakonitosti narojene samote, kar je človek v bistvu, vedno naleti na oviro interpretacije, vedno pade v prostor diskusije – kaj je kdo hotel povedati, sporočiti. Na zgornji omejitvi metafora preskoči igrico izmenjave besed in prestopi v poezijo, v neposredno poved, ki izreka resničnost. Na tej postavki se zdi, da gradi tudi pesnica Neža Zajc – izreka belino svojih senc in jih tako dela vidne, slišne, čutne, eksistenčno relevantne. Sklopi vsak zase poglabljajo neko pesniško intenco, vzgib, ki kljubuje smrti in piše življenje, in nasprotno, seveda, kot življenje, ki piše smrt. Nemara tudi pod okriljem uvodnih verzov Daneta Zajca, ki zbirki daje začetni zagon. Citat je rokopisna zapuščina slavnega dedka, ima pa vse značilnosti njegove preroško resignirane minljivosti v času praznine in smrti: "... smo živi bolj / in drugje / od naših temnih senc ..." Tu se vse začne, točno na robu smisla, na meji, ko bi pesnik vendarle še kaj rekel, hkrati pa že molči in zre niču v oči. Pesnica takoj povzame ta kongenialni navdih in ga zapelje v polje družbe, skupnosti. Nismo sami, kot je pri Danetu Zajcu včasih mogoče primarno, tu smo vsi, vsi na istem poligonu, v istih škripcih, z enakimi bolečinami in strahovi. Pesem V sencah ima zajčevski liker izraznosti, skoncentriran gnoj in sok, vse v enem, ki se skozi sito poezije cedi z metaforami in črkami do onemoglosti, do meje jezika, ki komaj še zmore nositi strašne pomene. Takole gre: »V sencah se rojevajo bitja, / in prehod v pročelja lét / pomeni daljše izgubljanje / zaznavanje sebe tu. // Kakor bi ne znal shoditi / do morja, do starega pomola, / se ogniti pošasti ogromni / nezaznamovanih ljudi, // zreš le sence menjave prostorov. Pesem razodeva pesničin miselni in čustveni obrat vase, v svoj pojav, ki zgolj receptira svet, ga strahoma sekvencira in opazuje, a ob tem hrepeni po kazalnikih, ki bi svetu, naši pojavnosti sredi niča, razodeli smisel bivanja. Sam si, gol in položen v senco, ali kot je zapisala v pesmi Pred oknom slapovi: "Tako od sijanja lune / izvržen na cesto bos, /in izpraznjen, mil / kakor lačen v grobu, / nag nisi več ranljiv." V poeziji Neže Zajc se spogledujemo z bivanjskimi strahovi, ki so v resnici tramovi naše biti. Soočenje s praznino in "ničem" jo navdihuje do te mere, da samo sebe skuša povzdigniti v smiseln pojav. Pesniška drža je pač suha in nema, v izvoru, šele z realiziranjem "sebstva", se povzdigne nad praznino in začne izrekati. Pri Neži Zajc smo v tej pozicij. Pesnica izreka vse, kar se ji kot pojavnost sili pred oči: "Od onstranstva veje burja / na zaledenelem obzorju / in od tal raste duša ..." Ker gre za sugestibilno pesnico, tako, ki celo presega svoje meje in se dotika drugih, ni nenavadno, da v svoj poetični korpus pritegne tudi Srečka Kosovela. V ciklu Poslednje bilke se mu pokloni s pesmijo Cvetovi, kjer pa ga, pesnika upanja in smrti, v sklepnih verzih tudi zakoplje v njegov Kras: "In na tleh so cvetovi, / pod katerimi prihuljen, / s praznimi rokami upanja, / s stisnjenimi pestmi / kakor dete mižiš, mižiš." Zbirka, ki na gosto beleži stanja duha, smisla, družbene "zgodbe", išče odgovore na strahotna vprašanja, trepeta v svoji minljivosti in se oklepa pokopališč, ki so središčne točke človeštva, ima tudi zelo jasen smisel, biti dober do drugega, biti socialen in živ v skupnosti. Rahlo v disonanci s siceršnjo naracijo te poezije se vsake toliko iz požganin dvigne upanje, ne kot božje razodetje, bolj kot ljubezen, ki je (poleg pesniške metafore) edino, kar presega naše meje. In tudi ne priznava "konca" biti in protežira realnost kot princip čudnega tandema, vzetega iz biolške resničnosti, kjer dominirata življenje in smrti. A v zakulisju, ki je očem nevidno, dopuščata "še nekaj več". Ali kot pesnica Neža Zajc piše v pesmi V ljubezni: "med petjem mrtvih / so beli verzi čarobnosti, / ki spati ne pustijo, / ne oddahniti se končno." To se nekako navezuje tudi na pesem Eno, kjer se eksplicitno zavzame za akcijo, za konkretno vlogo posameznika v svetu, za dejanja, ki tudi edino odrešujejo: ko se odzoveš na krik trpečega, vsi jeziki umolknejo, vsa poezija dobi smisel v akciji: "Ker zavedanje edinosti / razgleda nad morjem / vzame vse jezike. // Ko prosjačiš za bolne, / odsekaš hladne lovke, / verjameš v ščitenje, / prevajaš glasove / v telesne neširine." Zbirka Bele sence izhaja iz prednikov, piše se iz duše, ki je zastavila rod, črkuje se po zakonih belih trav, ki sedaj valovijo v brezvetrju in odsevajo svojo gibkost le skozi besede. Segajo prek smrti in časa, trepetajo pred obličjem neizrečenosti in pozabljenja, obenem pa klijejo ne neki požganini, kjer človek nikoli ne ve, ali bo iz zemlje pokukal nov cvet ali bo luknja v nič še globlja. Neža Zajc je v tej ekvilibristiki med genskim spominom in svojo izvirno potjo polna idej. V knjigi je kar nekaj presežkov, ki plivkajo v vse smeri, iščejo nove izvire, nove vzgibe za pisanje. Jezik, s katerim govori, je tako mitološki, kar jo veže na slavnega prednika, kot tudi živ, sproten, odziven v času in skuša razodevati svoj aktualni trenutek. Taka je brez dvoma tudi pesem-cikel Časov vseh izhod, ki proti koncu knjige preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo, trenutkom in večnostjo, ter kulminira v pesmi Stopnice, kjer je vse razodeto: "Povzpneš se le do križa / do prekopanega pokopališča, / ki na večernem hribu / privlači telesa resnična."
10 min • 13. 04. 2026
LGL, premiera: 9.april 2026 Radio Slovenija, Svet kulture, 10.april 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana si je bilo mogoče sinoči ogledati kratko lutkovno uprizoritev za najmlajše O izgubljenem osličku, ki dosledno in premišljeno gradi napetost med varnim in divjim ter tako odpira prostor za stik z neznanim. Poleg izrazite gibalne in likovne kompleksnosti – mirna kmetija z zelenim pašnikom je ločena od razgibane gozdne goščave – ključno vlogo v predstavi brez besed prevzema zvočna pokrajina. Avtor zgodbe in režiser predstave Marko Mare Bulc je navdih zanjo našel v resničnem dogodku, ko je pred leti s kalifornijske kmetije pobegnil osliček Diesel, se pridružil skupini jelenov in izginil. O predstavi, v kateri je moči združila številna zasedba animatorjev in igralcev – dramaturg je bil Benjamin Zajc, avtor likovne podobe in scenograf Damir Leventić, avtorica glasbe pa Polona Janežič – več Magda Tušar. Avtor zgodbe in režiser: Marko "Mare" Bulc Dramaturg: Benjamin Zajc Avtor likovne podobe in scenograf: Damir Leventić Igrajo: Asja Kahrimanović, Martin Mlakar, Matevž Müller, Mia Skrbinac / Voranc Boh, Ajda Toman, Zala Ana Štiglic, Nika Manevski k.g. Lutkovni tehnologinji: Polona Černe, Zala Kalan Avtorica glasbe: Polona Janežič Kostumografka: Sandra Birjukov Mentorica za glas: Irena Preda Koreograf: Sebastjan Starič
2 min • 10. 04. 2026
Ángela in Héctor sta ljubeč par v ne več najmlajših letih, ko se soočita z novico, da bosta dobila otroka. Ker je Ángela pri svojih sedmih letih začela izgubljati sluh, se najprej zbojita, da je gluhota morda dedna. S prihodom dojenčice in bremeni starševstva pa se začnejo spreminjati odnosi tudi znotraj družine, saj se Ángela počuti vedno bolj odrinjeno. Španski film Gluha je družinska drama v več pomenih: čeprav daje že z naslovom jasno vedeti, da gre za tematiko življenja z invalidnostjo, je v ospredju vendarle intimen portret vsakdanjosti v ne povsem običajni skupnosti. Režiserka in scenaristka Eva Libertad v svojem samostojnem celovečernem prvencu niza prizore iz kroga prijateljev, družine in službe Ángele in Héctorja ter pred nami razkriva zagate pri sporazumevanju oziroma različnih ravneh sprejetosti in premagovanja ovir v interakciji s sodelavci, prijatelji in neznanci. Družinska drama pa je tudi v bolj dobesednem pomenu, saj sta avtorica filma Eva Libertad in glavna igralka Miriam Garlo sestri; skupaj sta pred tem posneli že kratkometražni film na podobno temo; Gluha je pravzaprav samo razširjena in poglobljena različica 20-minutnega, delno avtobiografskega filma. Ta spoj lastne izkušnje in sestrske naveze je najbrž tudi ključ do intimnega občutja, ki prežema celovečerni film. Težko bi dovolj izpostavil mojstrsko igro in karizmatično prisotnost Miriam Garlo, ki kljub težavam s sluhom tudi sicer deluje kot gledališka igralka. Toda tudi pri režijskem pristopu se zdi kamera ves čas kot dodatna, neposredno prisotna oseba, v to vlogo pa zato postavlja tudi samega gledalca. Film v tem pogledu ne postavlja na piedestal samo poistovetenja oziroma ne govori samo o okvari sluha in sprejemanju »drugačnosti«, ampak je to prav tako kompleksno delo o soočanju z zagatami starševstva ter novih vlog na zasebni in družbeni ravni. Jasne so napetosti v partnerskem odnosu, težave pri razdeljevanju obveznosti in osebne dileme pri vzpostavljanju vezi, saj sta tako Héctor kot dojenčica osebi z dobrim sluhom, Ángela pa želi biti kljub svoji invalidnosti enakopravno prisotna pri komunikaciji in vzgoji, to pa še zdaleč ne poteka zlahka in samoumevno. Celovečerni film izjemno spretno, neopazno preskakuje časovno obdobje od začetka nosečnosti do praznovanja hčerkinega rojstnega dne. Hkrati pa Eva Libertad s poudarjeno uporabo zvočnih učinkov v zadnji tretjini tudi prenese težišče na Ángelo in njeno spoprijemanje z našim svetom, v katerem ima zvok še kako pomembno vlogo pri doživljanju in sporazumevanju ... S tega stališča lahko film Gluha označimo tudi za izrazito »prebujenskega«, saj nas poskuša kot sicer avtorsko zaokroženo delo predvsem opozoriti na to »nevidno« obliko invalidnosti in težave slušno prizadetih pri navigiranju skozi vsakdanje življenje. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper.
3 min • 10. 04. 2026
