Iskanje
Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov.
Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo.
Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.
Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov.
Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo.
Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.
NAPOVED: Sinoči je bila premiera na velikem odru ljubljanske Drame na Litostrojski. Pod režijskim vodstvom Žive Bizovičar in ob dramaturgiji in priredbi Nika Žnidaršiča je sedem igralcev uprizorilo poetično dramo Voranc Daneta Zajca. Osrednjo vlogo Voranca je odigral Janez Škof, ves čas navzočega Duha hiše pa Mina Švajger. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserke Žive Bizovičar sestavljajo: dramaturg in avtor priredbe Nik Žnidaršič, scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, oblikovalka giba Anna Javoran, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka režiserke Julija Urban, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijski asistentki dramaturga Hana Obreza in Pia Požek. V uprizoritvi igrajo Janez Škof, Petra Govc, Domen Novak, Uroš Fürst, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Mina Švajger in gostujoči izvajalec glasbe Gašper Lovrec.
1 min • 15. 02. 2026
Lutkovno gledališče Ljubljana, 12. 2. 2026 radio Slovenija, Ars,13. 2. 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila včeraj najmlajšim premierno namenjena predstava z naslovom Učiteljica, ki je nastala po predlogi istoimenske slikanice italijanske umetnice Susanne Mattiangeli. Uprizoritev besedila pesnice in pisateljice, ki se veliko posveča tudi lutkovnemu mediju, je vrisana v učilnico, središče analognega učenja, prostor urejeno zloženih predmetov, uporabnih stvari in učnih pripomočkov, narisanih podob in človeških modelov. Predstavo, ki jo je režirala Lucija Trobec, si je ogledala Magda Tušar. Avtorica besedila: Susanna Mattiangeli Prevajalka: Dušanka Zabukovec Režiserka: Lucija Trobec Igrajo: Aja Kobe, Maja Kunšič, Voranc Boh Dramaturginja: Luna Pentek Avtorica likovne podobe lutk in rekvizitov: Katarina Planinc Scenografka: Jasna Vastl Avtorica zvočne in glasbene podobe: Lucija Lorenzutti Kostumografka: Sara Grižon Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Oblikovalec luči: Uroš Istenič Lutkovni tehnolog: Iztok Bobič Lektorica: Tjaša Pirnar Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Aleš Erjavec Producentka: Katra Krsmanović Lučni vodja: Uroš Istenič Scenska tehnika: Kliment Petkukjeski Vodja delavnic: Zoran Srdić Izdelava scene, rekvizitov in kostumov: David Klemeničič, Iztok Bobić, Olga Milić, Laura Krajnc, Lorena Bukovec, Mateja Šušteršič, Neva Vrba, Artiko, GCDPI d.o.o., Atelje Mali, Ključavničarstvo Uroš Mehle, Senčila.si
1 min • 13. 02. 2026
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorili priredbo romana Leta francoske pisateljice Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost za "za pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina"; prav je bilo vodilo ustvarjalcev predstave, ki jo je režiral Jaša Koceli. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Les Années, 2008 Dramatizacija romana Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. februar 2026 Prevajalka romana Suzana Koncut Režiser Jaša Koceli Avtorica odrske priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Miha Petric Svetovalka za gib Tajda Podobnik Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Miha Peterlič Asistentka kostumografke Saša Dragaš Nastopajo Mirjam Korbar, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Ela Potočnik AGRFT, Klara Kuk
1 min • 13. 02. 2026
Zgodba filma se začne z družino, ki se prevaža po ruralnem okolju. Oče za volanom, ob njem visoko noseča žena, na zadnjem sedežu razigrana deklica, ki si s tablice predvaja glasbo in se giblje v njenem ritmu. V ozadju vidimo, kako mimo avtomobila dirjajo številni psi, potem družina enega povozi. To pokvari vzdušje, in kot kmalu ugotovijo, tudi avtomobil. Oče se trudi s popravilom, vendar brez uspeha, ko jim pomoč ponudi moški iz bližnje delavnice. Ko oče vstopi v delavnico, da bi mojstru vrnil orodje, njegov sodelavec prebledi in se začne vesti skrajno nenavadno. Takoj ko se družina odpelje v za silo popravljenem vozilu, jim začne slediti in se potem pritaji v bližini njihove hiše. Naslednji dan sledi moškemu, in ko se mu ponudi priložnost, ga lopne z lopato in ugrabi. Do te točke gledalec ne dobi nobenega namiga o razlogih za takšno dogajanje, toda napeto in skrivnostno vzdušje film poganja iz prizora v prizor. Ugrabitelj, ki mu je ime Vahid, je prepričan, da je ujel svojega mučitelja iz časov v zaporu, a v njem se kmalu zbudi dvom. Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. Film ima precej vzporednic z dramo čilskega avtorja Ariela Dorfmana Deklica in smrt, kjer zaplet prav tako temelji na tem, da nekdo naleti na svojega nekdanjega mučitelja, ga ugrabi in zaslišuje. Vendar sta Dorfmanova predstava in njena poznejša ekranizacija v režiji Romana Polanskega neposredna politična drama, Panahi pa prav prek prej omenjene absurdne situacije zgodbo trdno zasidra v realnem svetu. S tem po eni strani dosti bolj plastično prikaže grozovitost političnih zaporov, po drugi pa tudi neuklonljivost človeškega duha in zmožnost sočutja. Eden izmed ciljev umetnosti je pot do razumevanja sveta in soočanja z njim. Džafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki – in to ne samo iranski –, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja; nominacija za oskarja za najboljši scenarij je povsem zaslužena, čeprav bo film v oskarjevski tekmi verjetno ostal na obrobju.
3 min • 13. 02. 2026
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
10 min • 09. 02. 2026
