Iskanje
6 min • 15. 12. 2025
Piše Iztok Ilich,
bere Dejan Kaloper.
Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …«
Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene.
Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …«
V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila.
Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel.
Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli,
Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«
Piše Iztok Ilich,
bere Dejan Kaloper.
Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …«
Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene.
Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …«
V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila.
Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel.
Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli,
Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«
NAPOVED: Sinoči je bila premiera na velikem odru ljubljanske Drame na Litostrojski. Pod režijskim vodstvom Žive Bizovičar in ob dramaturgiji in priredbi Nika Žnidaršiča je sedem igralcev uprizorilo poetično dramo Voranc Daneta Zajca. Osrednjo vlogo Voranca je odigral Janez Škof, ves čas navzočega Duha hiše pa Mina Švajger. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserke Žive Bizovičar sestavljajo: dramaturg in avtor priredbe Nik Žnidaršič, scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, oblikovalka giba Anna Javoran, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka režiserke Julija Urban, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijski asistentki dramaturga Hana Obreza in Pia Požek. V uprizoritvi igrajo Janez Škof, Petra Govc, Domen Novak, Uroš Fürst, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Mina Švajger in gostujoči izvajalec glasbe Gašper Lovrec.
1 min • 15. 02. 2026
Lutkovno gledališče Ljubljana, 12. 2. 2026 radio Slovenija, Ars,13. 2. 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila včeraj najmlajšim premierno namenjena predstava z naslovom Učiteljica, ki je nastala po predlogi istoimenske slikanice italijanske umetnice Susanne Mattiangeli. Uprizoritev besedila pesnice in pisateljice, ki se veliko posveča tudi lutkovnemu mediju, je vrisana v učilnico, središče analognega učenja, prostor urejeno zloženih predmetov, uporabnih stvari in učnih pripomočkov, narisanih podob in človeških modelov. Predstavo, ki jo je režirala Lucija Trobec, si je ogledala Magda Tušar. Avtorica besedila: Susanna Mattiangeli Prevajalka: Dušanka Zabukovec Režiserka: Lucija Trobec Igrajo: Aja Kobe, Maja Kunšič, Voranc Boh Dramaturginja: Luna Pentek Avtorica likovne podobe lutk in rekvizitov: Katarina Planinc Scenografka: Jasna Vastl Avtorica zvočne in glasbene podobe: Lucija Lorenzutti Kostumografka: Sara Grižon Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Oblikovalec luči: Uroš Istenič Lutkovni tehnolog: Iztok Bobič Lektorica: Tjaša Pirnar Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Aleš Erjavec Producentka: Katra Krsmanović Lučni vodja: Uroš Istenič Scenska tehnika: Kliment Petkukjeski Vodja delavnic: Zoran Srdić Izdelava scene, rekvizitov in kostumov: David Klemeničič, Iztok Bobić, Olga Milić, Laura Krajnc, Lorena Bukovec, Mateja Šušteršič, Neva Vrba, Artiko, GCDPI d.o.o., Atelje Mali, Ključavničarstvo Uroš Mehle, Senčila.si
1 min • 13. 02. 2026
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorili priredbo romana Leta francoske pisateljice Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost za "za pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina"; prav je bilo vodilo ustvarjalcev predstave, ki jo je režiral Jaša Koceli. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Les Années, 2008 Dramatizacija romana Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. februar 2026 Prevajalka romana Suzana Koncut Režiser Jaša Koceli Avtorica odrske priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Miha Petric Svetovalka za gib Tajda Podobnik Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Miha Peterlič Asistentka kostumografke Saša Dragaš Nastopajo Mirjam Korbar, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Ela Potočnik AGRFT, Klara Kuk
1 min • 13. 02. 2026
Zgodba filma se začne z družino, ki se prevaža po ruralnem okolju. Oče za volanom, ob njem visoko noseča žena, na zadnjem sedežu razigrana deklica, ki si s tablice predvaja glasbo in se giblje v njenem ritmu. V ozadju vidimo, kako mimo avtomobila dirjajo številni psi, potem družina enega povozi. To pokvari vzdušje, in kot kmalu ugotovijo, tudi avtomobil. Oče se trudi s popravilom, vendar brez uspeha, ko jim pomoč ponudi moški iz bližnje delavnice. Ko oče vstopi v delavnico, da bi mojstru vrnil orodje, njegov sodelavec prebledi in se začne vesti skrajno nenavadno. Takoj ko se družina odpelje v za silo popravljenem vozilu, jim začne slediti in se potem pritaji v bližini njihove hiše. Naslednji dan sledi moškemu, in ko se mu ponudi priložnost, ga lopne z lopato in ugrabi. Do te točke gledalec ne dobi nobenega namiga o razlogih za takšno dogajanje, toda napeto in skrivnostno vzdušje film poganja iz prizora v prizor. Ugrabitelj, ki mu je ime Vahid, je prepričan, da je ujel svojega mučitelja iz časov v zaporu, a v njem se kmalu zbudi dvom. Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. Film ima precej vzporednic z dramo čilskega avtorja Ariela Dorfmana Deklica in smrt, kjer zaplet prav tako temelji na tem, da nekdo naleti na svojega nekdanjega mučitelja, ga ugrabi in zaslišuje. Vendar sta Dorfmanova predstava in njena poznejša ekranizacija v režiji Romana Polanskega neposredna politična drama, Panahi pa prav prek prej omenjene absurdne situacije zgodbo trdno zasidra v realnem svetu. S tem po eni strani dosti bolj plastično prikaže grozovitost političnih zaporov, po drugi pa tudi neuklonljivost človeškega duha in zmožnost sočutja. Eden izmed ciljev umetnosti je pot do razumevanja sveta in soočanja z njim. Džafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki – in to ne samo iranski –, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja; nominacija za oskarja za najboljši scenarij je povsem zaslužena, čeprav bo film v oskarjevski tekmi verjetno ostal na obrobju.
3 min • 13. 02. 2026
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
10 min • 09. 02. 2026
