Iskanje
Piše Ifigenija Simonović,
bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.
Dan poezije bi lahko podarili pesnici Meti Kušar, saj se srčno posveča poeziji in poetičnemu. Od leta 2015 je nosilka Veronikine nagrade za poezijo, je avtorica šestih pesniških zbirk, ki so pred dvema letoma izšle tudi v antologijskem izboru z naslovom Vse od prej. Zbirke Azur, Madeira in Ljubljana so izšle tudi v dvojezičnih izdajah, njene posamezne pesmi pa so vključene v številne antologije doma in v tujini. V revijalnem prostoru je s poezijo navzoča že od leta 1968. V tretji tretjini prejšnjega stoletja se je oglašala z umetniškimi in kulturno-zgodovinskimi oddajami na vseh takratnih radijskih postajah. Je ustanoviteljica Prestola poezije, unikatnega glasbeno-literarnega performansa, prek katerega je od Ljubljane do Washingtona in Londona širila naklonjenost slovenski poeziji. Za posvečenost kulturnemu utripu v Plečnikovi knjigarni v Ljubljani, kjer je bila vrsto let zaposlena, je leta 1993 prejela Schwentnerjevo nagrado. Mnogim bralcem je znana tudi po poglobljenih intervjujih z izjemnimi sogovorniki iz sveta umetnosti in znanosti. Izbor z naslovom Intervju je izšel pri založbi Slovenske matice leta 2009. Njena dolgoletna predanost Slovenskem centru PEN jo označuje za demokraciji in svobodi govora predano intelektualko.
Za prvo knjigo esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale je Meta Kušar leta 2012 prejela Rožančevo nagrado. Zdaj prihaja med bralce njena druga zbirka esejev Abonma za poezijo. Z naslovom avtorica znova poudarja pomen poezije in poetičnosti, saj vstopa v jedro njenega življenja bodisi zaradi pisanja in branja ali pa druženja s pišočimi intelektualci.
V uvodnem eseju Recepti iz moje garaže avtorica prostodušno razloži okoliščine, ki so povzročile globlji razmislek o stanju duha na Slovenskem, čemur je ta knjiga esejev pravzaprav posvečena. "Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena."
Pride čas, ko se človek začne ozirati okrog sebe in opaža, da je zavit v vsakdanjost, ki je prepletena s preteklostjo in s stvarmi in spomini, ki so ga zaznamovali. Sproti ni mogoče vsega porazporediti, a razporeja se samo od sebe, nenehno. Čas teče, z njim odtekajo kosmi našega bitja. Zavedamo se, da prej ali slej pride čas, ko ne bo več mogoče ničesar pospraviti, ko bo vse sprhnelo, z nami vred. Ko nas bo pač pobralo, kot je napovedal Tone Pavček. "Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike." Ta trditev vliva upanje, da vsak človek zapusti sled za sabo, nekaj, kar ne strohni, nekaj, česar se je vredno spominjati.
Ko avtorica čisti garažo, ji pod roke prihajajo zavitki revij, škatle knjig, kuhinjski recepti, pisma. Prav vsi imamo kote, podstrešja, predale založenega vsakdana. Odlagamo, pometamo pod preproge, ovijamo v molk, tiščimo v pozabo, celo zanikamo ali napihujemo, razglašamo na ves glas in pošiljamo slike v vesolje, a vse ostaja pod našo skupno streho, da se ozremo, vsak sam ali vsi kot pripadniki neke družbe, in skušamo razumeti, od kod smo, kdo smo, morda celo, zakaj smo. Vsi neprestano odlagamo in nalagamo dragocenosti in tudi sramoto. V knjigi esejev Abonma za poezijo avtorica pravzaprav izsiljuje odgovore, ki so neizogibni – priznati moramo, da nam ne gre dobro. Spomni nas, na primer, na spregledanega pesnika Janeza Ovsca, na Ludvika Mrzela, na Jožeta Udoviča, tudi na preračunljivo narobe razumljenega Tomaža Šalamuna. Opozarja na spodrsljaje literarnih kritikov in pedagogov. "Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje." To je res. Kritika je tudi vedno strah, kdaj ga bo kdo po glavi, če bo govoril po svoje. A Meta Kušar upa zapisati po svoje, svoje mnenje in prepričanje. To dokazuje z obema zbirkama esejev. To dokazuje tudi s svojo poezijo, v kateri ni naključij in ki je ni mogoče posnemati. V esejistični obravnavi literatov, tudi urednikov revij ali profesorjev literature, ki so po sili razmer hodili po robu, se izkaže kot dobro podkovana poznavalka literarne srenje. Filozofsko držo naslanja na filozofa Deana Komela in Iztoka Simonitija, poznavanje Jungovih dognanj pa ji omogoča globlje razumevanje človekove duše, torej bistva poezije, ki je noben brezdušnež ne more ustvariti ali začutiti.
Svoj pogled nazaj, na vse, kar se ji je nabralo v garaži, če to nabirališče dokazov bivanja jemljemo kot prispodobo, torej pogled na življenjska spoznanja in doživetja, Meta Kušar opisuje sproščeno, sprijaznjeno. Ne žuga, ne poučuje, niti ne piše grenko ali sarkastično, temveč sporoča in vabi k branju, k iskanju lepote in globljih pomenov, k čaščenju poezije. "Poezija je vrhunec človeškega duha," piše. Bralce vabi, naj si vzamejo abonma za tavanje po labirintih poezije. Tam nekje, v srčiki poetičnega labirinta, ki ima en sam vhod in nešteto izhodov, vsak lahko najde nekaj, kar bo hranilo in ohranjalo njegovo dušo.
Piše Ifigenija Simonović,
bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.
Dan poezije bi lahko podarili pesnici Meti Kušar, saj se srčno posveča poeziji in poetičnemu. Od leta 2015 je nosilka Veronikine nagrade za poezijo, je avtorica šestih pesniških zbirk, ki so pred dvema letoma izšle tudi v antologijskem izboru z naslovom Vse od prej. Zbirke Azur, Madeira in Ljubljana so izšle tudi v dvojezičnih izdajah, njene posamezne pesmi pa so vključene v številne antologije doma in v tujini. V revijalnem prostoru je s poezijo navzoča že od leta 1968. V tretji tretjini prejšnjega stoletja se je oglašala z umetniškimi in kulturno-zgodovinskimi oddajami na vseh takratnih radijskih postajah. Je ustanoviteljica Prestola poezije, unikatnega glasbeno-literarnega performansa, prek katerega je od Ljubljane do Washingtona in Londona širila naklonjenost slovenski poeziji. Za posvečenost kulturnemu utripu v Plečnikovi knjigarni v Ljubljani, kjer je bila vrsto let zaposlena, je leta 1993 prejela Schwentnerjevo nagrado. Mnogim bralcem je znana tudi po poglobljenih intervjujih z izjemnimi sogovorniki iz sveta umetnosti in znanosti. Izbor z naslovom Intervju je izšel pri založbi Slovenske matice leta 2009. Njena dolgoletna predanost Slovenskem centru PEN jo označuje za demokraciji in svobodi govora predano intelektualko.
Za prvo knjigo esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale je Meta Kušar leta 2012 prejela Rožančevo nagrado. Zdaj prihaja med bralce njena druga zbirka esejev Abonma za poezijo. Z naslovom avtorica znova poudarja pomen poezije in poetičnosti, saj vstopa v jedro njenega življenja bodisi zaradi pisanja in branja ali pa druženja s pišočimi intelektualci.
V uvodnem eseju Recepti iz moje garaže avtorica prostodušno razloži okoliščine, ki so povzročile globlji razmislek o stanju duha na Slovenskem, čemur je ta knjiga esejev pravzaprav posvečena. "Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena."
Pride čas, ko se človek začne ozirati okrog sebe in opaža, da je zavit v vsakdanjost, ki je prepletena s preteklostjo in s stvarmi in spomini, ki so ga zaznamovali. Sproti ni mogoče vsega porazporediti, a razporeja se samo od sebe, nenehno. Čas teče, z njim odtekajo kosmi našega bitja. Zavedamo se, da prej ali slej pride čas, ko ne bo več mogoče ničesar pospraviti, ko bo vse sprhnelo, z nami vred. Ko nas bo pač pobralo, kot je napovedal Tone Pavček. "Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike." Ta trditev vliva upanje, da vsak človek zapusti sled za sabo, nekaj, kar ne strohni, nekaj, česar se je vredno spominjati.
Ko avtorica čisti garažo, ji pod roke prihajajo zavitki revij, škatle knjig, kuhinjski recepti, pisma. Prav vsi imamo kote, podstrešja, predale založenega vsakdana. Odlagamo, pometamo pod preproge, ovijamo v molk, tiščimo v pozabo, celo zanikamo ali napihujemo, razglašamo na ves glas in pošiljamo slike v vesolje, a vse ostaja pod našo skupno streho, da se ozremo, vsak sam ali vsi kot pripadniki neke družbe, in skušamo razumeti, od kod smo, kdo smo, morda celo, zakaj smo. Vsi neprestano odlagamo in nalagamo dragocenosti in tudi sramoto. V knjigi esejev Abonma za poezijo avtorica pravzaprav izsiljuje odgovore, ki so neizogibni – priznati moramo, da nam ne gre dobro. Spomni nas, na primer, na spregledanega pesnika Janeza Ovsca, na Ludvika Mrzela, na Jožeta Udoviča, tudi na preračunljivo narobe razumljenega Tomaža Šalamuna. Opozarja na spodrsljaje literarnih kritikov in pedagogov. "Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje." To je res. Kritika je tudi vedno strah, kdaj ga bo kdo po glavi, če bo govoril po svoje. A Meta Kušar upa zapisati po svoje, svoje mnenje in prepričanje. To dokazuje z obema zbirkama esejev. To dokazuje tudi s svojo poezijo, v kateri ni naključij in ki je ni mogoče posnemati. V esejistični obravnavi literatov, tudi urednikov revij ali profesorjev literature, ki so po sili razmer hodili po robu, se izkaže kot dobro podkovana poznavalka literarne srenje. Filozofsko držo naslanja na filozofa Deana Komela in Iztoka Simonitija, poznavanje Jungovih dognanj pa ji omogoča globlje razumevanje človekove duše, torej bistva poezije, ki je noben brezdušnež ne more ustvariti ali začutiti.
Svoj pogled nazaj, na vse, kar se ji je nabralo v garaži, če to nabirališče dokazov bivanja jemljemo kot prispodobo, torej pogled na življenjska spoznanja in doživetja, Meta Kušar opisuje sproščeno, sprijaznjeno. Ne žuga, ne poučuje, niti ne piše grenko ali sarkastično, temveč sporoča in vabi k branju, k iskanju lepote in globljih pomenov, k čaščenju poezije. "Poezija je vrhunec človeškega duha," piše. Bralce vabi, naj si vzamejo abonma za tavanje po labirintih poezije. Tam nekje, v srčiki poetičnega labirinta, ki ima en sam vhod in nešteto izhodov, vsak lahko najde nekaj, kar bo hranilo in ohranjalo njegovo dušo.
Óscar Restrepo je kot mladenič opozoril nase z dvema pesniškima zbirkama, zdaj pa že nekaj desetletij išče svoj glas in nadaljevanje poti, neguje vzvišene ideale in kot k pijančevanju nagnjen, pretežno brezposeln in ločen obstranec životari pri ostareli mami. Ko je zaradi dolgov prisiljen prevzeti učiteljsko službo, spozna med učenci izjemno nadarjeno dekle iz favele, ki piše pesmi iz lastnega veselja. A njegovi načrti, da bi jo vpeljal v svet pesniškega establišmenta, ne gredo v skladu s pričakovanji. Kolumbijski celovečerec Pesnik (Un poeta, 2025), ki ga podpisuje Simón Mesa Soto, je divja, dinamična in duhovita satira, ki se sprva osredotoča na splošno prepoznavne, celo stereotipne like vsake umetniške scene, a skoraj neopazno preraste v sijajen prerez družbe. V naslovni vlogi strastnega, tudi inteligentnega, a nespretnega in nesrečnega pesnika blesti naturščik Ubeimar Ríos, za katerega je to prva in za zdaj edina filmska vloga. Pesnik predstavlja posrečeno karakterno študijo, povsem v skladu z znamenito Heraklitovo tezo, da je človekov značaj tudi človekova usoda. V ta filmski organizem, lahko bi rekli tudi anamnezo ali diagnozo, je vpletena še kriza srednjih let, narava odvisnosti, pretvarjanja kot neizogibnega družbenega maziva, svojo vlogo igrajo socialne razlike in izkoriščanje, kar avtor sopostavi z iskanjem lepote, resnice in presežnega v človeku. Vse to bi kajpak zlahka vodilo v pripoved, ki bi nasedla na čereh pretencioznosti, vendar se jim Simón Mesa Soto ves čas mojstrsko izogiba. V temelju gre za strukturo, ki je dobro poznana tudi nam: Óscar Restrepo je pravzaprav Cankarjev Martin Kačur, ki ga je Igor Pretnar leta 1976 ekraniziral pod zgovornim naslovom Idealist; le da je Mesa Soto v primerjavi s Cankarjem duhovit oziroma z bohotnimi odmerki črnega humorja prekriva bolečino propada in dobrih namenov, ki jih družba nekako dosledno potepta. V čustvenem poskusu krpanja očetovskih vezi oziroma razmisleku o naravi ustvarjalnosti pa bi bil film lahko tudi oddaljen bratranec Sentimentalne vrednosti (2025) Joachima Trierja – zanimivo, obe deli sta slavili vsako v svoji sekciji lani v Cannesu. In če smo že pri Cannesu, prihaja na misel tudi tamkajšnji veliki zmagovalec Barton Fink (1991) bratov Coen. Skratka, umetniška scena zelo rada gleda in nagrajuje filme o umetniški sceni in o kronični odtujenosti ustvarjalcev od tako imenovanega »malega človeka«. Celovečercu Pesnik uspeva do vseh teh nastavkov vzpostaviti ironično distanco, hkrati pa je pretresljivo iskren in se polomijam svojega protagonista nikoli zares ne posmehuje. Znak zrelega avtorja in eden od biserov sodobne latinskoameriške kinematografije.
3 min • 13. 03. 2026
Sinoči je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil Simfonični orkester RTV pod taktirko šefa dirigenta Lia Kuokmana. Kot solist se jim je pridružil češki pianist Lukaš Vondráček, izvedli pa so Uverturo Egmont in Koncert za klavir št. 3 skladatelja Ludwiga van Beethovna ter Variacije Enigma Edwarda Elgarja.
1 min • 13. 03. 2026
Piše: Klemen Golner Prebral: Renato Horvat Dan po tem, ko so podelili nagrade na drugem mednarodnem klavirskem tekmovanju v Ljubljani, je Gallusova dvorana Cankarjevega doma gostila recital Grigorija Sokolova (2. marec 2026): še en izjemen pianistični dogodek, ki je 9. Zimski festival in slovensko prestolnico spremenil v središče klavirskih navdušencev. Sokolov je koncertant legendarnih proporcij. Njegov ugled temelji na globoki umetniški integriteti, podprti z izjemno tonsko in nasploh obrtno močjo, ki ne peša kljub pianistovim 75-im letom. Za Ljubljano je izbral dve veliki sonati, kar je napovedovalo izrazito kontemplativen klavirski večer, obrnjen k velikim strukturam, stališčem, ki se izrazijo skozi razsežnosti glasbenega dela in zahtevajo brezhibno pozornost in vpletenost tako izvajalca kot poslušalcev. Primerno pridušena svetloba razprodane Gallusove dvorane je pričakala velikega pianista, ki je z natančno odmerjenimi koraki in s kratkim poklonom poosebljal osredotočenost na glasbeno potovanje, pred katerim je bil. Kot domala vsi veliki pianisti ima tudi Sokolov izjemen, njemu lasten ton. Na tipke se spušča z visoke klopi. Širok, zveneč ton – vzdignjen nad subjektivnost – je skoraj metafizičen; nikoli kot posledica dražljajev, nikoli kot odziv telesa ali kaprica sluha. Ton Sokolova je skoraj uniformiran, v službi glasbenega in hkrati ključ do umetnosti, ki nas popelje onkraj zvočne zavese. Struktura sama v glasbi nikoli ne more biti ozvočena, se pa lahko uresniči skozi zvok, a le temu redko uspe, da je ne utopi v svojem mediju. Tega se Sokolov dobro zaveda. Njegova interpretacija Beethovnove Velike sonate op. 7 in Schubertove poslednje sonate D. 960 ni temeljila na dramatskem kontrastu posameznih stavkov in tem. Prevladoval je občutek, da pianist teži k zbliževanju tematik in izraza, k velikemu loku in skoraj nezemeljski zvočni distanci. Tam, kjer bi se lahko pomudil ob lirični lepoti, je gledal naprej in se hkrati ni dal spodnesti močnim tragičnim krikom pri Schubertu ter Beethovnovi samozavestni moči. Beethovnove Bagatele op. 133 na koncu prvega dela in šest dodatkov, s katerimi je Grigorij Sokolov sklenil recital, so bili pod vplivom velikih sonat. V zadnjem dodatku – Silotijevi priredbi Bachovega preludija, smo lahko zaslišali pianistov osebni vzdih, medtem ko je duh izvedbe recitala tiho priplaval za nami dolgo po tem, ko smo že zapustili koncertno dvorano.
4 min • 11. 03. 2026
Slovensko narodno gledališče Maribor je na domačem odru predstavilo svetovno premiero novega dramskega baleta Tramvaj Poželenje v režiji in koreografiji Valentine Turcu. Uprizoritev po motivih znamenite drame Tennesseeja Williamsa je nastala v koprodukciji Baleta SNG Maribor in Baleta Grške nacionalne opere iz Aten, kjer bo po mariborskih ponovitvah doživela tudi svojo atensko uprizoritev. Valentina Turcu eno najbolj znanih zgodb ameriške dramatike 20. stoletja – zgodbo o iluziji, poželenju in razpadu sveta – prevaja v izrazito psihološko in čustveno nabito plesno pripoved. Svetovno prvo izvedbo baleta je domače občinstvo nagradilo z dolgim aplavzom in stoječimi ovacijami. Predstavo recenzira Katja Ogrin.
7 min • 11. 03. 2026
V Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica je v 9. marca potekal 6. koncert letošnje sezone Glasbenega abonmaja. Klavirski recital je izvedel Zoltán Fejérvári in se dotaknil občinstva z virtuoznostjo, skromnostjo in predanostjo čisti tonski umetnosti. Prispevek je pripravila Simona Moličnik
4 min • 11. 03. 2026
