Iskanje
Celovečerni slovenski film, ki je junija lani doživel premiero v Idriji, v torek pa še v ljubljanskem Kinodvoru, se pomudi na več različnih krajih Idrijskega, Tolminskega in Cerkljanskega konca, obišče mogočne vrhove Matajurja, Porezna in Banjške planote, se spusti v rečna korita, kanjone in jame ter ob pomoči igranih in animiranih vložkov prikaže številne obrede, ki so zaznamovali življenje starovercev od rojstva do smrti. Omenjena prizorišča so uporabljali kot naravna svetišča, v katerih so se staroverci poklonili boginji Nikrmani, povsod navzoči kozmični stvariteljici in prasili, ki so se jo prinašalci krščanstva od 14. stoletja naprej trudili za večno izgnati. Preprosto in skromno ljudstvo je staroverske običaje ohranilo vsaj do prve svetovne vojne. Gledalec ob pomoči filma osvoji pojme, kot so tročan, dahnar, črna vahta, zdahec, samoč in medežija ter se od blizu seznani z vodnimi in gozdnimi duhovi, ki so krojili vsakdanje življenje starovercev v Posočju. Eden izmed pomembnih obredov je bil npr. povezan z zlivanjem vode, v kateri se je novorojenček prvič okopal, pod bližnje drevo, da se je med njima vzpostavila vseživljenjska vez, spet drug obred z metanjem cvetličnih šopkov v reko in zatikanjem kamnov, prepojenih z menstrualno krvjo in moškim semenom, v debla dreves kot simbolno vzpodbudo plodnosti. Ob suši so vodnemu duhu Mahojcu v potoke zlivali kri žrtvovane živali in še bi lahko naštevali …
Pri ogledu filma Nekoč v Posočju nam najprej padejo v oči izrazito poetični posnetki pokrajine, za katere sta zaslužna mojstra fotografije Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, ter animirani vložki Mateja Lavrenčiča, ki duhovito povzamejo pripovedovanje oz. čantaranje dveh starovercev, zanimivi pa so tudi tridimenzionalni računalniški modeli prikaza naravnih znamenitosti v Posočju, kakršne so bile pred približno sto leti v nasprotju z današnjimi. Omeniti velja tudi igrane prizore, posnete v domačijah posoških starovercev, v katerih so Ivan Peternelj, Aino Aalto, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Kristijan Guček, Zdravko Duša, Sebastjan Starič in Dušan Teropšič prepričljivo odigrali odlomke iz obredov, med katerimi vzbujajo največ pozornosti tisti z določanjem etično neoporečnega dehnarja in članov črne vahte, pitjem močeradovca ter “kaznovanjem” nasilnežev z intuitivno izbiro med zaužitjem ajdove moke in rdeče mušnice. Film Nekoč v Posočju je na Festivalu slovenskega filma prejel posebno omembo v kategoriji za najboljši dokumentarni film ter nagrado vesna najboljši zvok pod taktirko Boštjana Kačičnika. Največje delo pa je brez dvoma opravila režiserka in scenaristka Ema Kugler, ki je ob pomoči krajevnega poznavalca staroverskih svetišč več let zapored obiskovala in raziskovala obsežen teren ter z Medveščkovo knjigo v roki sestavljala čudovit mozaik sveta, ki je v vseh segmentih spojen s čudeži narave – pri ohranjanju te pa bi se, glede na videno v filmu, bolj kot na t. i. tehnologijo “zelenega” prehoda morali naslanjati na izročila tistih, ki so jo spoznali intimno oz. po doživljajski plati, z uvidom Nikrmanine večplastnosti in njene vpletenosti v vsakdanje izzive.
Bere: Lidija Hartman
Piše: Miša Gams
Celovečerni slovenski film, ki je junija lani doživel premiero v Idriji, v torek pa še v ljubljanskem Kinodvoru, se pomudi na več različnih krajih Idrijskega, Tolminskega in Cerkljanskega konca, obišče mogočne vrhove Matajurja, Porezna in Banjške planote, se spusti v rečna korita, kanjone in jame ter ob pomoči igranih in animiranih vložkov prikaže številne obrede, ki so zaznamovali življenje starovercev od rojstva do smrti. Omenjena prizorišča so uporabljali kot naravna svetišča, v katerih so se staroverci poklonili boginji Nikrmani, povsod navzoči kozmični stvariteljici in prasili, ki so se jo prinašalci krščanstva od 14. stoletja naprej trudili za večno izgnati. Preprosto in skromno ljudstvo je staroverske običaje ohranilo vsaj do prve svetovne vojne. Gledalec ob pomoči filma osvoji pojme, kot so tročan, dahnar, črna vahta, zdahec, samoč in medežija ter se od blizu seznani z vodnimi in gozdnimi duhovi, ki so krojili vsakdanje življenje starovercev v Posočju. Eden izmed pomembnih obredov je bil npr. povezan z zlivanjem vode, v kateri se je novorojenček prvič okopal, pod bližnje drevo, da se je med njima vzpostavila vseživljenjska vez, spet drug obred z metanjem cvetličnih šopkov v reko in zatikanjem kamnov, prepojenih z menstrualno krvjo in moškim semenom, v debla dreves kot simbolno vzpodbudo plodnosti. Ob suši so vodnemu duhu Mahojcu v potoke zlivali kri žrtvovane živali in še bi lahko naštevali …
Pri ogledu filma Nekoč v Posočju nam najprej padejo v oči izrazito poetični posnetki pokrajine, za katere sta zaslužna mojstra fotografije Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, ter animirani vložki Mateja Lavrenčiča, ki duhovito povzamejo pripovedovanje oz. čantaranje dveh starovercev, zanimivi pa so tudi tridimenzionalni računalniški modeli prikaza naravnih znamenitosti v Posočju, kakršne so bile pred približno sto leti v nasprotju z današnjimi. Omeniti velja tudi igrane prizore, posnete v domačijah posoških starovercev, v katerih so Ivan Peternelj, Aino Aalto, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Kristijan Guček, Zdravko Duša, Sebastjan Starič in Dušan Teropšič prepričljivo odigrali odlomke iz obredov, med katerimi vzbujajo največ pozornosti tisti z določanjem etično neoporečnega dehnarja in članov črne vahte, pitjem močeradovca ter “kaznovanjem” nasilnežev z intuitivno izbiro med zaužitjem ajdove moke in rdeče mušnice. Film Nekoč v Posočju je na Festivalu slovenskega filma prejel posebno omembo v kategoriji za najboljši dokumentarni film ter nagrado vesna najboljši zvok pod taktirko Boštjana Kačičnika. Največje delo pa je brez dvoma opravila režiserka in scenaristka Ema Kugler, ki je ob pomoči krajevnega poznavalca staroverskih svetišč več let zapored obiskovala in raziskovala obsežen teren ter z Medveščkovo knjigo v roki sestavljala čudovit mozaik sveta, ki je v vseh segmentih spojen s čudeži narave – pri ohranjanju te pa bi se, glede na videno v filmu, bolj kot na t. i. tehnologijo “zelenega” prehoda morali naslanjati na izročila tistih, ki so jo spoznali intimno oz. po doživljajski plati, z uvidom Nikrmanine večplastnosti in njene vpletenosti v vsakdanje izzive.
Bere: Lidija Hartman
Piše: Miša Gams
Glasbeno-plesni dogodek Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta jemlje navdih iz Logično-filozofskega traktata avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina, pod idejo in koncept se podpisuje koreograf Gregor Luštek. V njej ustvarjalci raziskujejo meje zvoka in svobodo plesa. Ideja in koncept: Gregor Luštek Avtorji in izvajalci: Eduardo Raon Irena Tomažin Zagoričnik Gregor Luštek Kristijan Krajnčan Kristýna Peldová Scenografija: Eduardo Raon Gregor Luštek Asistentka: Leja Jurišić
1 min • 10. 03. 2026
Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zapletenost je lepa čednost. Z imenom Evgen, Eugen, ki se razpotegne tudi v Euugen ali celo Euuugen, je določena družabna plat osrednjega romanesknega lika, torej tista, s katero ohranja stik s človeško vrsto. Namigi so, da je ta plat zadaj. EUgen pa še zaplete pripovedne zmožnosti. Seveda bi s tako imenovano asociativno analizo hitro prišli do številnih vsekakor utemeljenih razlag, a potrebna je le ena, ki se glasi: Evgen Eugen ima EUgen. A zapletenosti ni videti konca in proti koncu besedila se pojavi opis: „Vse, kar je za Eugenom dejansko ostalo, so bili čevlji brez eksploziva (...)“. Navedek vsebuje le del pojasnila, saj bi navajanje drugega dela povedi prehitro razkrilo zapletenost Eugenove eksistence. Naj le namignemo, da roman vsebuje predvsem elemente kriminalke, vedenjske psihologije in nastavkov za uspešnico, ki pa seveda niso takoj prepoznavni. Eden izpostavljenih elementov bi bil tudi podatek, da romaneskni lik mukoma privzeto straniščno školjko poimenuje Klotilda. Da bi bil zaplet vsaj delno razrešen, ni videti in ne prebrati, pač pa se zaplet stopnjuje. Preplet zapletenosti in nastavkov za odpletanje odseva pisateljevo iznajdljivost, in branje romana EUgen je vsekakor izkušnja, ob kateri izstopita tudi sliki na platnicah, ki ju je ustvaril Andrej Furlan. Ena prikazuje ravno cesto, druga ovinek. Naj se torej bere naravnost ali ovinkljaje? Branje naravnost je še najbližje naravnemu poteku, kar je seveda predpostavka. Branje ovinkljaje je privlačnejše v smislu iskanja nekakšne bližnjice, da bi se vendarle izvedelo, kaj sledi, a slediti je mogoče le stanjem osebe, s katero naj bi se poistovetil vsak, ki celostno prebiva na območjih, kjer vladata trenutnost in sprotnost, predvidljivost pa kar v najmanjši možni meri, zato bližnjic ni. Junaškost in protijunaškost, zavzemanje in prepuščanje, vključevanje in mreženje so pari nekako med ravno cesto in ovinkom. Vse našteto povzema poved, ki se glasi: „Zver se je med glasnim rjovenjem povzpela na zadnje noge in hermafrodit se je s pogledom, polnim besa in s peno na ustih, zazrl visoko proti s strelami razklanemu nebu.“ Stanje junaka takšnega časa se ne spreminja, spremlja pa prehod družbene ureditve same vase, kar pomeni, da je vsak napor, da bi oseba zaživela v celoti, obsojen na mehurčke, ki pokljajo. Družbena ureditev odseva čas preseljevanja ljudstev, ko se vrednote določajo sproti. Te vrednote so seveda hipne, podvržene nareku pridobitništva. Tridelna oseba, ki je označena tudi z besedama uomo universale, pravzaprav občuje le s straniščno školjko z imenom Klotilda, kar na simbolni ravni korespondira s pojmi izhod, odtok, odplaka, iztrebek. Besedilo bi bilo bržčas mogoče označiti tudi z izrazom distopični naturalizem. Kam torej uvrstiti osebo, ki ji nasilje sicer ni tuje, a se mu izogiba le z umikanjem, izmikanjem, kar pogreznitvijo vase? Pogreznitev vase pa seveda deluje le v greznici. Mit o vsestranskosti človeške vrste je priveden do absurda. Brezsmiselnost, protismiselnost in večsmiselnost le deloma osvetljujejo zapletenost, saj smisel izraža le pobeg, izmikanje, ovinkarjenje, četudi je ustaljena smer ravna cesta. Za stalno razburkanost, posoljeno z napetostjo, pa poskrbi pisateljevo dosledno upoštevanje brezčasne vrednote, ki se skriva v besedi podzemljitev. Robert Šabec je z romanom EUgen utrl pot namakanju v koritu, v katerem ni vode. Kaj korito dejansko vsebuje, pa niti ni več vprašanje, saj so geni junaka tistega časa daleč od zaznamovanosti z genialnostjo. Večkrat povedano isto z različnimi pristopi je utečen način, da se učna ura prevesi v dopolnilno dejavnost.
4 min • 09. 03. 2026
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
7 min • 09. 03. 2026
Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.
5 min • 09. 03. 2026
S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej. Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam. Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji. Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.
4 min • 06. 03. 2026
