Na Malo morsko deklico me vežeta dva spomina iz zgodnjega otroštva. Prvi, disneyjevski, je bržkone soroden spominom številnih ljubljanskih otrok, ki so jih starši konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let vozili v legendarni, zdaj žal popolnoma propadli šišenski kino Mojca; drugi, knjižni, je nekoliko bolj individualen. Ob prebiranju izvirne Andersenove pravljice sem namreč začutila tako grozo zaradi fizičnih in čustvenih bolečin, ki jih je morska deklica trpela ob prehodu na kopno, da je zgodbo morala do konca prebrati kar mama sama in me le obvestiti o poteku dogodkov. Občutek nožev, ki Andersenovo deklico režejo ob vsakem koraku, je za dolgo izpodrinil pisani svet Disneyjeve rdečelase princeske, a to je pravzaprav ena čudovitih nalog in ne nazadnje sposobnosti pravljic – da se vedno znova preoblikujejo v skladu s potrebami novih generacij otrok in sveta, v katerem odraščajo.
Ko so pri Disneyju oznanili, da se bodo v skladu z bolj ali manj zgrešenim načrtom adaptacije večine svojih klasičnih animiranih uspešnic v igrane celovečerne filme lotili tudi dobrih trideset let stare Male morske deklice, je seveda završalo. Še bolj je završalo, ko je prišlo na dan, da bo Arielo igrala temnopolta Halle Bailey, češ da to res ni v skladu z izvirnikom. Katerim izvirnikom, bi se lahko tu vprašali? Disneyjevim iz leta 1989 ali morda Andersenovim iz leta 1837, ko so pravljice imele popolnoma drugačen družbenovzgojni namen? Dejstvo je, da pravljica, v kateri dekle trpi neznosne bolečine, doživi grenko čustveno zavrnitev in na koncu celo nesrečno konča, danes ni prav posebno privlačno gradivo za animirane ali polanimirane filmske adaptacije, namenjene mlajšim gledalcem, zato je v tem primeru sklicevanje na izvirnik precej zgrešeno, morda celo nekoliko ignorantsko. Če pa Malo morsko deklico jemljemo predvsem kot izmišljen pravljični lik, saj so pri Disneyju konec koncev naredili prenekatero spremembo že konec osemdesetih, je barva njene kože za samo zgodbo popolnoma nepomembna.
In kakšna je torej »nova« Mala morska deklica izpod režijske taktirke prekaljenega filmskega mačka Roba Marshalla? Precej dobra. Zgodba lepo teče, liki so simpatični, razmerje med pevskimi in igranimi deli je ravno pravšnje. Animacija je sicer celo za kinoprojektorje nekoliko pretemna, ampak vseeno dovolj natančna, da ustvari pravljični podvodni svet, igralska zasedba pa je čisto ustrezna in tako raznovrstna, da polti glavne junakinje brez omenjenega linča še opazili ne bi. A očitno imajo tudi danes pravljice še vedno družbenovzgojno moč in Disneyju je tokrat – predvsem zato, ker se je temu filmu, v nasprotju s številnimi drugimi, pri adaptaciji posrečilo ohraniti kar nekaj pristnega pravljičnega čara – uspelo narediti pomemben družbeni korak naprej.
Iskanje