Piše: Jera Krečič
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Zgodba iz neke druge hiše je prvi roman psihoanalitika in psihiatra Matjaža Lunačka, avtorja precej raznolikih knjig. Poleg številnih strokovnih besedil je literarni javnosti najbolj znan po psihoanalitični obravnavi Krsta pri Savici v eseju Za drugačno usodo, zbirkah kratkih zgodb Glasovi in podobe in Beatus ille qui ... ter razmišljanj o francoskem pesniku Rimbaudu v delu z naslovom Rimbaud, za vedno.
Roman Zgodba iz neke druge hiše je avtor postavil v 19. stoletje. Specifični literarni komponenti – zgodovinska čas in prostor – postavljata roman v zanimiv dialog s sodobnostjo. Glavnemu protagonistu Martinu sledimo od rodne vasi Boskovice na južnem Moravskem prek Prage, kjer je obiskoval Karlovo univerzo, do neznane vasi na Slovenskem, kjer najde svoj novi dom.
Žanrsko bi bilo roman v 34 poglavjih mogoče označiti za razvojni roman, nemško Entwicklungs- oziroma Bildungsroman, kot je znan iz obdobja nemških klasičnih romantikov. Prek zgodbe glavnega junaka, katerega življenje spremljamo od rojstva do smrti, se prepletajo pedagoški in vzgojni elementi, Matjaž Lunaček pa v duhu svojega primarnega poklica prek zgodbe predvsem ponazarja zakonitosti človekove nravi in psihe. Zlasti pa ugotavlja, kako je življenje zapleteno prav za vse – tudi za tiste, ki so, kot njegov junak Martin, obdarjeni z vsemi zemeljskimi darovi.
Po uvodnem orisu okoliščin Martinovega otroštva in najstništva, za katero se zdi, da si ga je kljub težkim odnosom s sorojenci neverjetno samostojno krojil in gradil, nas tretjeosebni vsevedni pripovedovalec hitro postavi v na novo zgrajeni dom na Slovenskem. Kljub zaprtosti in ruralnosti okolja sredi gozdov in ljudi, ki ga obdajajo, Martin najde prostor zase in si ustvari družino. V vzgojo vzame dva fanta z vasi, ki izhajata iz skoraj enake tragične družinske situacije, zaznamovane z revščino in alkoholizmom, ter postane njun učitelj in oče. Pozneje se jim pridruži še deklica Eli in Martinove učne ure postanejo sredstvo za prikaz svetovnonazorskih in vzgojnih prepričanj, pa tudi različnih literarnih, umetniških in filozofskih sklicevanj.
Pripoved ni klasična zgodba 19. stoletja nekega junaka ali družine oz. hiše, kot jo avtor imenuje v naslovu. Protagonist Martin je izjemen posameznik, ki živi v skladu s svojimi prepričanji in s tem v okoliščinah, ki so tudi v današnjem času nepredstavljive. Ideja o univerzalnem starševstvu oziroma očetovstvu ter pomenu izobraževanja je prav zaradi edinstvenosti v tistem (in tem) času in prostoru pravzaprav glavno vodilo romana. Hrvaški intelektualec Stjepan, ki se v romanu pridruži Martinovi družini, o svojem prijatelju tako premišljuje:
»Ta človek pred njim radikalno posega v njegov način razmišljanja in življenja. Naj to sprejme zaradi prijateljstva, ki ga mogoče sploh ni? V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin. A ne samo namigoval, on je tak svet že živel, kot je užival vse blagodati svojih izumov, o katerih se je še izobraženim ljudem komajda sanjalo. V njem je nastala silna miselna in čustvena turbulenca, kot ogromen vrtinec, maelstrom, ki kani pogoltniti vse, kar se mu približa.«
Glas psihoanalitika je v romanu Zgodba iz neke druge hiše zelo močen, za leposlovno delo morda premočen. Pripoved je sicer kronološka, a z občasnimi retrospektivami, je tekoča, za večjo učinkovitost pa ji manjka žlahtnost karakterizacije in z njo prepričljivost zapletov, ki se v zadnjem delu knjige pospešeno in usodno stopnjujejo do epiloga. Ta prinaša odrešenje in upanje v naslovno hišo, tisto, ki kot življenje, s smrtjo in rojstvom, vedno znova postaja druga.
Iskanje
