Piše: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše
Aleš Jelenko se je v slovenskem literarnem prostoru utrdil s kratkoprozno zbirko Zgodbe iz podtalja, zbirko dramskih tekstov z naslovom Praznina in s številnimi pesniškimi zbirkami, ki jih je izdal bodisi v samozaložbi bodisi pri založbah Volosov hram, Kulturni center Maribor in Mariborska literarna družba. Pesniška zbirka Terra incognita, ki je v nasprotju s prejšnjimi izšla pri ljubljanski založbi KUD Apokalipsa, je že sedma po vrsti, v njej pa Jelenko raziskuje kognitivne pokrajine svojega uma v brezmejnem času in neopredeljivem prostoru. Zbirka je razdeljena na tri dele s pomenljivimi naslovi Prihod, Tavanje po goloti in Večerna sodba, v katerih se pesnik tu in tam obregne ob egipčansko mitologijo in filozofske ugotovitve ter jih spretno “zapakira” v kratke in domiselne koane, ki predstavljajo najbolj avtentičen izkaz avtorjevih občutij, o katerih sicer ne izvemo kaj dosti. Pesniški koani, ki v obliki vprašanj tu in tam skočijo iz pesmi, pa skozi združevanje navideznih nasprotij bralca napeljejo na pot raziskovanja sveta onkraj dualnosti. V pesmi z naslovom Dvojajčna dvojčka zapiše: “Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.” O sebi pravi, da ni preobčutljiv, le mehak, čeprav se v pesmi Razmerje moči sprijazni z ugotovitvijo “Naša mehkoba / je naša / smrt!”, v pesmi Grob pa se na koncu pomenljivo vpraša: “Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?” V pesmi Stapljanje se pomudi ob stapljanju bitja s prstjo, ki mu predstavlja mater, in se skozi igro besed sprašuje, kakšno bi šele bilo stapljanje prsta s prstom in bitja z bitjem, v pesmi Dotik pa ugotavlja, da je najbolj resničen prav dotik, ki ga ni mogoče občutiti, saj prav njegov neobstoj vzpostavlja njegovo resničnost.
Vendar pa Jelenko v svojih pesmih ne zahaja v dolgo filozofsko polemiziranje, temveč le navrže misel in jo skozi pesem precizno vodi do konca, v katerem zastavi vprašanje ali pa ga na kratko zaokroži v obliki lucidne sugestije. Občutja mehkobe se skozi pesniško zbirko Terra incognita prenašajo iz pesmi v pesem, dokler se občasno ne “utekočinijo” v drobcih vizualne poezije, ki mu služi kot igra besednih asociacij in zvočnih pomenov. V pesmi Crawling in my skin, posvečeni prezgodaj umrlemu ameriškemu glasbeniku Chesterju Benningtonu, na primer zapiše: “Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.” Pesnik doživlja svet kot družbeni konstrukt, poln ostrih robov, znotraj katerega smo kot slabi opazovalci “vpeti v kartonaste škatle” in utesnjujoče kletke, medtem ko mu molk po drugi strani predstavlja “krik najiskrenejših besed”. Morda so zato njegove pesmi kratke, precizne in lucidne, saj je iznašel način, da, podobno kot to počno mojstri haikuja, z manj pove več in se bolj posveti izpeljavi misli kot kvantiteti samega zapisa. Najkrajše pesniške utrinke imenuje Okruški, v njih pa najpomembnejše ugotovitve preseje še skozi zadnje kritično sito, dokler jih ne strne v nekakšne zenovske parabole, kot sta: “Je groza prisotna / zaradi praznine?” in “Ne išči odgovora / v soseski, / ki ne vsebuje / tvojega imena.”
V prvem delu zbirke Terra incognita se Aleš Jelenko ukvarja z očesom in pogledom ter ga spremlja vse do konca knjige, v drugem delu se spopada z dualnostjo življenja in smrti, v tretjem pa se dotakne razmerij moči in politične nekorektnosti. V pesmi z naslovom Politična (ne)korektnost zapiše: “Izdolbel / sem si / oko // in ga /postavil / na mizo, // da bi / tudi jaz / razumel // (s)lepoto.” Zdi se, kot da se pesnik zaveda etimologije in morfologije besed ter želi pojmom vrniti primarni pomen. Tako kot egipčanska boginja Izis sestavlja dele razdrobljenega Ozirisovega trupla v veri, da bo lahko spočela Horusa, tako Jelenko sestavlja drobce pojmov v veri, da bo vrnil starodavna občutja in pomene v obliki dekonstruirane pesmi. V seriji pesmi z naslovom Panteon, ki se nahaja v osrednjem delu zbirke, nagovarja egipčanske bogove, kot so Oziris, Tot, Ra, Set in Horus, da mu pomagajo priti do odgovorov in spoznanj o samem sebi. Tako v nekem trenutku pozove staroegipčanskega boga modrosti in zavetnika pisarjev Totha: “K tebi kličem, Tot: / “Je umetnost / norost? Odgovori mi,” / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?” Po drugi strani pa se Jelenko sklicuje tudi na sodobnike. Med njimi prevladuje Miklavž Komelj, ki ga povzema na več mestih – najbolj nazorno v pesmi Duality of life and death, v kateri primerja življenje s filmsko dvorano in slikarskim platnom, medtem ko mu smrt predstavlja “prgišče besed, iz katerih raste življenje.” V pesmi Utopija ugotavlja, da nikjer ne najde takšne dojemljivosti kot v poeziji, zaključek pesmi pa bralca kljub predvidljivosti kar malo pretrese: “In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.”
Kaj za konec reči drugega kot to, da upamo, da bodo Aleša Jelenka brali še za časa njegovega življenja in da bo pesniška zbirka Terra incognita dobila mesto v literarnem panteonu sodobnikov, kot si ga zasluži.
Iskanje
