Piše: Katarina Mahnič
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

V Nilskih konjih v puščavi je 24 besedil, ki so bila prvič objavljena v prilogi časopisa Dnevnik Objektiv med decembrom 2016 in avgustom 2021, vsaj tako je razbrati iz kazala na koncu knjige. Pogosto se mi zdijo knjige znanih in malo manj znanih ustvarjalcev, sestavljene iz njihovih zbranih kolumn ali raznoraznih člankov, nekakšno recikliranje. Kot da bi bilo treba zgrabiti trenutek, kovati železo, dokler je vroče, tako se mi zdijo. Ne zasluži si ravno vsak dnevni ali tedenski zapis, da je ohranjen v knjigi, včasih zaradi kakovosti mimogrede napisanega, včasih zaradi »potrošnosti« te aktualnosti.
Carlos Pascual je ena od izjem, ki potrjujejo pravilo. Mehičan, ki že več kot desetletje živi v Sloveniji in ni, po njegovih besedah, nikjer na svetu tako težko vzpostavil novega življenja kot v Ljubljani, je prav na naših tleh resnično zasijal kot pisatelj. Za Nezakonito melanholijo, inovativno, prav nič tipično mešanko med spomini, kroniko in kratko zgodbo, od katerih bi bila vsaka lahko podlaga za novelo ali roman, je leta 2021 dobil nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko. Prav zaradi ubrane raznorodnosti gradiva in vešče porazdelitve (besedila si ne sledijo po datumih, kot so izhajala v časopisu) tudi Nilski konji v puščavi delujejo kot celota, z rdečo nitjo, tako značilno za Pascuala: kolegialnost, prijateljstvo, odnos do okolja, sočloveka, življenja nasploh, seveda v luči tako slovenskega kot mehiškega uma in vsakdana. Pa še nekaj pisatelju pomaga pri doseganju učinka lahkotnosti, pa naj piše o še tako resnih temah. Za to se ima zahvaliti svoji rodni domovini in lepo izrazi v poglavju Potujoči vitez: »Virus poetične norosti nam je v latinskoameriško kulturo v precejšnji meri vbrizgnil dobri stari Miguel de Cervantes, ki se v svojem življenju prav gotovo ni posvečal dobro premišljeni in načrtovani literarni karieri. Toda njegov junak še vedno jaha po tem svetu in v rokah nosi prapor v imenu tistih, ki ne štejejo zgolj rezultatov, ki se ne pokorijo drugim in se ne ozirajo na to, čemur večina ljudi pravi 'zdrava pamet'.«
Morda je poleg latinskoameriške »poetične norosti«, ki jo Carlos Pascual najlepše izrazi v skorajda magično-realističnem prizoru polnočnega avtobusnega postanka v samotni obcestni restavraciji v eseju Hvalnica nerazumnim odločitvam, njegova največja odlika, da piše angažirano in prijazno, kar na slovenskem književnem prizorišču ni prav pogosto. Angažirano pisanje pri nas zna biti jezno, agresivno, intelektualno vzvišeno, žaljivo, zafrkantsko; včasih pa preveč »pocukrano« in v zaključnih rešitvah popreproščeno. Tudi se glasno in oblastno loteva (samo navidezno) pomembnejših tem, kot je Pascualova skrb za »dva aksolotla v diaspori« iz naslovne zgodbe, ki se prav tako kot nilski konji, ki so včasih živeli na Arabskem polotoku, zaradi izgube habitata ne moreta vrniti tja, od koder prihajata. Odličen ekološki diskurz o uničevanju našega planeta z bežnim pomenljivim vprašanjem: Koliko mojih sosedov se, prav tako kot aksolotla v akvariju, vsak dan vedno znova zaletava ob steklene stene svojega bivanja?
Carlos Pascual, ki se ima, mimogrede, za zmernega pesimista, zna iz vsake, tudi visokoadrenalinske avanture, narediti preprost, običajen dogodek s pomenljivim sporočilom. Nič ni podučevanja, nič »venmetanja«, češ, kaj jaz vse vem in kaj vse sem doživel. Pomaga mu seveda tudi izostren pogled tujca na slovenske družbene in gospodarske razmere, ki pa nikoli ni v ospredju. Še vedno so to zgodbe, resnični dogodki in resnični ljudje, ob katerih pisatelj premisli in zapiše marsikatero modro in s humorjem obarvano misel, ki pa zadene bolj kot ne vem kakšno žuganje s prstom. Kako je na primer prvič v Sloveniji slišal, da nečesa ni mogoče popraviti, saj »gre Mehičanu kaj takega z jezika tako težko kot Slovencu tisto, ko mora na glas priznati, da se ves čas ne utaplja v delu«. Kako je prijatelj Latinoameričan, poročen s Slovenko in živeč v Sloveniji, dejal, naj ga po smrti upepelijo in pepel stresejo v Savo, »da ne bo od mene ostalo nič v teh krajih. Nočem, da moji ostanki obtičijo nekje, kjer je prijateljstvo tako malo vredno«. Kako globoke razlike med ljudmi, ko je življenje mirno in varno, v drugačnih okoliščinah izginejo. »Zakaj se zdi, da v tragedijah postanemo boljši ljudje? In zakaj prizadevanja za skupno dobro uplahnejo takoj, ko so razmere za življenje stabilnejše, in se, tako se zdi, čez noč spet spremenimo v samozadostne pošasti?« Kako ga vsaka pomlad napolni z nekakšnim bratstvom in solidarnostjo; »do vseh, ki so skupaj z mano – čeprav ne poznam njihovih imen – preživeli še eno zimo, kakor človek preživi ponesrečeno potovanje na čolnu sredi grozovitega neurja«. Kako sta ljubezen in prijateljstvo zanj resnična samo takrat, ko izničimo željo po zgolj lastni dobrobiti: »Oblike, ki jih prevzema to 'izničenje' se razlikujejo glede na kulturne značilnosti, toda trgovanje z ljubeznijo in prijateljstvom je podobno na vseh koncih sveta«. In kako, kljub temu da tiskana beseda izginja, ne premore navdušenja, »da bi z enakim entuziazmom preklopil na družbene platforme, ki ohranjajo pozornost vseh; Twitter mi je enako tuj kot Lady Gaga«.
Nilski konji v puščavi so še ena knjiga Carlosa Pascuala, katere všečnost, humornost in navidezna preprostost ne izničujejo njene globoke sporočilnosti in ponekod že kar preroškega uvida v psiho modernega človeka. So gladko in neobremenjeno branje v težkih in zmedenih časih, v katerih živimo, ker očitno še nismo razvili »zmožnosti brezsramnega izgubljanja časa«, kar je, kot se pošali pisatelj, »v Ljubljani enako zločinu zoper človeštvo«.

Vlado Motnikar