Piše: Marija Švajncer
Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič
Pesniško zbirko Matjaža Pikala Riba z zlatimi brazgotinami bi bilo mogoče uvrstiti med pisanje, ki v verzih govori o osebni rasti in duhovnosti. Pesnik navaja, da so bili navdih za cikel pesmi Ljubezen je življenje raznovrstna besedila in misli Zhuang Zija, Dao de Jinga, Vivekanande, Zalokarja, Muntheja, don Miguela Ruiza, Zorane Baković, Shane Flogie in Clarisse Pinkole Estés. Navdihnjen z njihovo modrostjo sporoča, da čuti, kako se mu odpirajo vrata v nov svet. Vesolje vidi kot svoj dom in ve, da so ljudje veliko več kot življenje samo. Vse, kar je, je ustvarjeno iz Ljubezni: »Ljubezen je življenje samo. / Ko se izmojstrimo v ljubezni, / se uskladimo z duhom Življenja, ki veje skozi nas. / Tedaj nismo več telo, um in duša. / Tedaj smo samo še ljubezen.«
In tako si je mogoče znova pridobiti božanstvo in postati eno z Bogom. Poet o sebi pravi, da je le kolesce v stroju, ki se mu reče Eno, samo tako se lahko vrti svet, z njim ali brez njega. Ukaže si, da ne sme biti trmast in se upirati, kajti močni in nasilni ljudje, tako predvideva, umirajo prezgodnje smrti. Želi si, da bi se zabadanje v njegovo vudujsko lutko nehalo, in priseže, da bo tedaj postal boljši človek. Gospod naj ga očisti vsega zla in postal bo Resnica, toda Resnica je zanj tudi morje. »Resničnost valov pripada trenutku / in se z njim vred izgublja, kot jaz, / ki se vedno znova izgubljam, da bi se našel v trenutku.« S kančkom humorja priznava, da ima v sebi razbrzdano opico. Rad bi jo obvladal, toda to ne bo lahko, saj je opica v njem vsa podivjana. Brez prestanka razgraja, kot bi jo napadel sam hudič. Pesnika z opico v sebi pomiri šele Mojster, ki mu pravi, da lahko postane merilo sveta, če pozna svetlobo in ohrani temino. Domisli se, da je sreča doma v opazovanju zvezdnega neba.
In kaj je tisto, s čimer nas pesnik očara kot umetnik? Predvsem posebna ženska energija, igrivost in humor. V ciklu Riba z zlatimi brazgotinami, ki je na začetku pesniške zbirke, večkrat govori skozi ženska usta. Veliko je nagovorov, spodbud, napotkov in nasvetov, pa tudi očitkov. Izražanje občutkov je nazorno in iskreno. Ženska pravi, da je moški prišel zato, da bi ji pomagal nositi njen križ, ne da bi ga za to prosila. Ne dovoli si, da bi se vanj zaljubila. »Nočem, da se ti smilim. / Spravi me v žep poleg svojega srca / in me kdaj pa kdaj pobožaj. / Naj bom tvoja prisrčnica!«
V igrivost vdira nekaj hudega: ženska se zdravi na onkološkem inštitutu. Pravi, da se bo pobrila na balin, naredili ji bodo nove prsi, čefurka je in izbrisana, otroka ji je vzel Bog. Vseeno je zanjo še veliko možnosti. Z moškim lahko napišeta knjigo pesmi, kar nekaj scenarijev in najlepšo ljubezensko zgodbo. Matjaž Pikalo je zbirko Riba z zlatimi brazgotinami, kot je zapisano na začetku, posvetil K. K. Iz stihov je osebo mogoče prepoznati: to je znana novinarka in pisateljica prvenca, avtorica, ki objavlja kolumne in druga besedila v revialnem tisku ter se kot komentatorka pojavlja v televizijskih oddajah. Na spletu so tudi intervjuji, v katerih razgrinja svojo življenjsko zgodbo in spopadanje z boleznijo. A naj ostane pri K. K.
Moški je prazen, utrujen in hladen, igra svoj bluz in si ženske ne poželi. Ta ga spodbuja, naj odpre oči, potem bo vsepovsod videl ljubezen. Ostaja sama svoja in ne mara dežele, ki jo je izbrisala, iznenada pa si prizna, da je pravzaprav izbrisala samo sebe. Njeno telo še vedno govori s svojim jezikom in se v strasti združi z moškim. To srečanje bo pripomoglo, da bo le-ta spoznal svojo duhovnost. Šegavo mu navrže: »Ženske nismo komplicirane, / smo samo muhaste.« Primerja se z reko, moški pa je v njenih očeh ponikalnica – prikaže se, ponikne in se izlije v morje, je in ga hkrati ni. Ženska se odpravi v samostan in izve za zgodbo o sveti Katarini in njeni izgubi otroka. Moški je kot deček, ki ni nikoli odrastel. Neprizanesljivo mu navrže: »Rad bi bil kot kak guru, / puščaš si brado, zgledaš kot kozel. / Meketaš, ne govoriš. / Šibko moralo imaš, / kruh režeš samo zase.«
Na koncu zbirke Riba z zlatimi brazgotinami se pesnik na kratko predstavi, da je pesniška duša, ukvarja pa se še z drugimi umetniškimi panogami. Delal je v cirkusu, vrtcu in zaporu, ne nazadnje tudi na radiu. Igra na harmoniko in poje.
V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, Matjaž Pikalo pravi, da se lepota skriva v nepopolnostih, v tistem, kar je krhko, minljivo in poškodovano. Zbirka bo pritegnila bralke in bralce, ki hočejo prodreti v globino življenja, se ozirati proti vesolju in hkrati občutiti čisto preprosto radoživost in predanost trenutkom.
Iskanje
