Piše: Nada Breznik
Bere: Lidija Hartman
Romani, ki iz časovne distance govorijo o obdobju druge svetovne vojne in po njej, si zaslužijo vso pozornost. Takšen je tudi roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju. To je pripoved o tem, kako je bilo živeti in preživeti v Ljubljani, ko so jo italijanski okupatorji obdali z bodečo žico; kako so skušali zatreti odkrit ali prikrit odpor Ljubljančanov in kako so na drugi strani delovali nosilci tega odpora. Avtor pri tem dokumentarno natančno in slikovito predstavlja osrednje prizorišče dogajanja: zgornjo in spodnjo Šiško z vsem, kar je tam bilo: tovorno železniško postajo, Centralno vinarno in kinom Šiška na Frankopanski, pivovarno Union, tovarno čevljev Kessler, hotelom Bellevue, gostilno Pri kamniti mizi in predvsem z gradom Jama s parkom, bajerjem in vrtnarijo, gradom z bogato zgodovino, o kateri je pisal tudi Valvasor, gradom, ki so ga obnovile in dozidale nune ter v njem ustanovile dekliško šolo z internatom. Tako je Lado Kralj zgodbo svojega romana vpel v trden okvir. Znotraj njega pa vre od dogajanja. Pravzaprav zgodba ni le ena, vzporedno ali prepletajoče se poteka več zgodb. Protagonisti prihajajo iz vseh slojev, njihovo življenje obvladujeta ali boj za golo preživetje ali boj za osvoboditev, medtem ko okupator na drugi strani izvaja genocid nad prebivalstvom in si poskuša kar najbolje postlati. V zgodbah romana se Lado Kralj prav virtuozno poigrava z ironijo in humornostjo, ki dajeta bralcu varljiv občutek brezbrižne lahkotnosti. Posmehljiva ost postane proti koncu romana trpka, usmerjena proti nerazumnim in škodljivim odločitvam povojnih oblastnikov, od katerih je Ivan pričakoval veliko, a so z nekaterimi stihijskimi ukrepi rušili in uničevali tudi tisto, kar je bilo vitalnega pomena za prebivalstvo.
Grad Jama je skrivno prizorišče ljubezenske zgodbe vosovskega kurirja Ivana in lepe gojenke šole Eve Verdonik z Jezerskega. Glavni protagonist je iznajdljiv, radoveden, samostojen in samoiniciativen najstnik, ki kmalu dojame, da se mora strogo podrejati ukazom in načrtom poveljstva VOS in svojega zaščitnika, ki odrejata likvidacije pomembnih posameznikov, nasprotnikov odpora ali sodelavcev okupatorja.
Grajski vrtovi in bajer, kjer so se poleti kopali, pozimi pa drsali, ter gostilna Pri kamniti mizi so bili zbirališča mladih, ki se tudi v vojnem času niso odrekli druženju in zabavam, vse dokler jih v to niso prisilile racije. Šele takrat je Ivan dojel, kako resna je bila prepoved zbiranja več kot desetih oseb, kako priročen izgovor je to bil, da so vse zajete, starejše od petnajstih let, ocenjeno kar na pamet, odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars ali Rab, kjer jih je pogosto čakala smrt. „Ne bom se več drsal na bajerju“ si je kasneje ponavljal Ivan, prepaden od spoznanja, kako močno je ogrozil sebe in Evo, ker sta se tam dobivala.
Ivanovo poznejšo življenjsko pot je delno začrtala njegova vloga kurirja, saj je po kapitulaciji Italije odšel v partizane, postal eden od komandantov ljubljanske brigade in 9. maja 1945 skupaj s hercegovsko divizijo vkorakal v osvobojeno mesto. Toda tukaj se njegova vojaška kariera, kljub drugačnim pričakovanjem, konča, po vojni so mu bile dodeljene manj pomembne, birokratske naloge. Varnostno-obveščevalna služba je bila razpuščena in Ivan, nekdanji vosovec, ki je branil Osvobodilno fronto in Partijo, žalostno ugotavlja: „Partija je huda mama: lahko te kaznuje, ker je nisi ubogal, lahko pa te tudi odrine, ker te nima več rada.“ Sprašuje se, ali je najbolj srečen trenutek svojega življenja doživel na dan osvoboditve Ljubljane, ko so mu solze sreče lile po licih med korakanjem pod vihrajočimi zastavami skozi navdušeno množico meščanov. Ne, Ivan globoko v sebi ve, da bo najbolj srečen takrat, ko bo ljubljeno Evo spet stisnil v objem.
Iskanje