Piše: Cvetka Bevc
Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih

Izredno pretanjena in tankočutno izpisana je pesniška zbirka mladega pesnika Aljaža Primožiča Čisto potiho. Pesmi, pisane v prostem verzu brez velikih začetnic in ločil, prinašajo raznoliko tematiko, menjavajo se podobe iz narave in spomini iz otroštva, smrt in minevanje, erotika in hrepenenje, pa tudi razmišljanje o poeziji in smislu bivanja, vprašanja o lastni bitnosti in identiteti. Zdi se, kot da je pesnik kljub konkretnim zaznamkom nenehno v lovu za drugo resničnostjo, za skrivnostnim in nedoumljivim. Naj pesniški subjekt pripoveduje ali izpoveduje, ali oboje prepleta, je na delu izredno občutljiv opazovalec zunanjega sveta in notranjega dogajanja. Včasih vzniknejo poetične zgodbe, kot v pesmi konec, z uvodnim spominom na čas, ko je babica cvrla bezgove cvetove, kar se v nadaljevanju razveja v razmislek o minevanju in pesnjenju, v sklepnem delu pa konča z verzi o babicah, ki bodo razmišljale o poeziji in »poskušale razumeti / kako napačen se je / danes zdel / konec / iz ust njihovih / vnučkov.«
Pri vnosih realnosti, ali bolje: pri posameznih drobcih in impresijah, nikakor ne gre za bežno poetizacijo vsakdanjosti. Ta je vselej vpeta v iskanje nečesa globljega, bralcu ponuja spust v pesnikovo intimo, zlasti v izpovedih, kot je to v pesmi izgube toplote.
Zbirka deluje celovito in zaokroženo, k temu prispeva tudi razdelitev v pet osmišljenih pesniških sklopov: čisto potiho, brati pesnika, ruske bajke o babi jagi, voda bo usahnila in ko si bova povedala že čisto vse. Naj izpostavimo pretresljiv ciklus ruske bajke o babi jagi. Pesmi so odziv bodisi na posamezne kraje, kot so Suringir z najstarejšimi ostanki mislečega človeka, Mologa, od koder so zaradi gradnje hidrocentrale izselili ljudi, in Kolimska avtocesta, cesta kosti, ki so jo gradili ruski politični zaporniki. Tu so tudi Ivan Grozni in postarane ruske ženske, ki izdelujejo lesene punčke. In navdih za pesem je lahko ruska bojna ladja Imperatorica Marija, ki je zgorela v pristanišču v Sevastopolu. Pesnik jo nagovarja kot živo bitje: »zdaj jim boš morala povedati / da te boli.« A to vsekakor ni edino mesto, kjer pesnik izkaže svojo empatijo, ne nazadnje do vsega obstoječega.
Pomembno mesto zavzema poetološka tematika, zlasti v ciklu brati pesnike. In to ne le z vpogledi v njihovo ustvarjanje, ampak tudi z odsevi, ki jih poznavanje njihovega dela lahko vzdrami v pesniku. Med njimi najdemo priznanje, kakršno izrečejo le redki, kadar v nekom prepoznajo močan glas. Aljaž Primožič je to storil v pesmi lari, namreč da bi ji »na uho šepetal / glasnejša si od mene«.
Nekatere pesmi odlikujejo razgibana dinamika pripovedi, večplastnost in različnost leg, a nikakor ne razbohotena, prej asketska, v svoji krhkosti pa nemara prav zaradi tega deluje še močneje. Tudi kadar je govora o samoti:

kadar pred spanjem nimaš nikogar
da bi mu pripovedoval
o dnevu
ki odletava z gorskih lišajev
se z julijskih alp
vračajo duhovi
in ti šepetajo
da bodo oni poslušali
da bodo oni ostali čez noč
in hladili tvojo razpokano sredico
s podobami gamsov
in svizcev
in orlov
ki žrejo planince
ki pridejo do vrha

Branje Primožičeve poezije (naslov zbirke Čisto potiho je še kako primeren) nemara lahko prikliče pred oči Pavčkove verze o tišini. Potrebujemo tišino, da slišimo skriti glas, tudi glas src in njih bolečine. Pesmi nas nagovarjajo, da mu prisluhnemo. To uspeva le močni poeziji. V pričakovanju njegove naslednje knjige lahko dodamo le to, da čeravno je zbirka Čisto potiho prvenec, kaže na izbrušeno pesniško pisavo. Pesnik, sicer tudi lavreat male Veronike in dobitnik nagrade Župančičeva frulica, ni neznano ime, zagotovo pa bomo o njem še slišali.

Vlado Motnikar