Piše: Andrej Lutman
Bereta Maja Moll in Matjaž Romih

Na Slovenskem je dobro znan naslov V kraljestvu zlatoroga. Beseda zlatorog je občasno pisana z veliko, občasno pa z malo začetnico. Zlatorog je vsekakor lik iz pravljic oziroma pripovedk, s katerimi si vsakdo lahko krajša ali tudi daljša čas.
Kdo pa je Minotaver? Tudi Minotaver je lik iz zgodovine in pripada antični mitologiji. O tem liku se je v času, ki ga beleži zgodovina, nabralo precej zgodb in pomenov ter uprizoritev. Miša Gams je ta lik uporabila v eni izmed svojih zgodb. Glede na to, da je na knjižnem ovitku predstavljena tudi kot samostojna performerka in knjižna recenzentka, je nekako samoumevno, da je naslovnemu liku dodala tudi svoje pomene. Kakšni vse so takšni pomeni, pa naj ne bo razkrito, saj se njeno pisanje zlahka približa uvrstitvam, poimenovanim žanri ali vsebine true crime, ki obravnavajo resnične zločine. Za ponazoritev tovrstnega približevanja naj služi odlomek iz zgodbe Razgovor: „Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.“
Odlomek je sicer milejša oblika prikazov zaostrovanja med liki, saj je bralstvo že uvodoma opozorjeno, da se srečuje s simulakri resničnostnih šovov, to pa je oznaka, ki meji na bizarnost. Bledi delavec in fatalka sta par, kakršen je tudi pes in samica človeške vrste. Liki v zgodbah Miše Gams so pač ekstremitete, da zadostijo likom, s katerimi je identifikacija nekoliko težja, a nikakor nemogoča. Naj še omenimo, da je pisateljica izbrala motiv za knjižno naslovnico. Predstavlja morda ring v templju, v katerem se morebiti dogajajo grozljivosti, a le zunaj ringa. Čemu ta omemba? Mnoge izmed zgodb so namreč priredbe že znanih zgodb, so njihova franšiza, njihovo nadaljevanje, nadgradnja, so – nenazadnje – njihov labirint oziroma blodnjak. Tudi zlatorog se je podil po hribih in vršacih, preprečeval življenje ali ljubezen, a tudi zdravil. Minotaver v knjigi Miše Gams pa v vsaki zgodbi preži latentno oziroma suspenzno. Bralstvo ta lik na način sfinge sprašuje: kako ubežati zgodbi, kako pisati zgodbe in jih tudi dokončati, kako doseči, da bo zgodba, ki je že znana, podoživeta prevzela in znova očarala?
V spremnem besedilu urednika Roberta Titana Felixa je mogoče najti kakšen odgovor. Eden bi bil naslednji: „Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.“
Liki, oropani prizemljenosti, preobremenjeni z odnosi in hipnostjo, so nosilci skrajnosti, v kateri se seveda ne znajdejo, pa obstanejo kot zlatorog pred prepadom ali minotaver z malo začetnico. Podružbljanje književnih likov pa je območje tistega mejnega, ko kriminalka postaja kriminaliteta v statističnem smislu, literatura pa agenda vrhunske pismenosti, pa četudi je namenjena skrajševanju časa. Simulakri Miše Gams sodijo mednje.

Vlado Motnikar