Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Novo mesto: Goga, 2022
Goran Vojnović je eden najbolj uveljavljenih in branih pisateljev na Slovenskem Miselni in doživljajski svet pisatelja, filmskega režiserja in esejista združuje veliko aktualnih tem. V knjigi Zbiralec strahov se vedno znova vrača v otroštvo; rojen je bil sicer v Ljubljani, a piše o svojem bosanskem poreklu in negotovosti, ki jo je doživljal kot otrok priseljencev, prav tako o tem, kako se je znašel v večjezičnosti. Spomin je ponekod zamegljen, toda nikakor ne more pozabiti, da je v njegovi preteklosti ugasnila Jugoslavija. Vrača se v čas, ko so ga preganjali strahovi v stiku z vrstniki, sčasoma pa se dokoplje do spoznanja, da je strah tudi druge ljudi, tako otroke kot odrasle.
Pretresla ga je vojna, ki je izbruhnila ob razkroju prejšnje države, bolijo ga posledice nesmiselnosti in krutosti vojnih spopadov, preganjajo ga žrtve Srebrenice. Na oživljanje fašizma ter paberkovanje in kramljanje o vojnih zločincih se odziva z ogorčenjem in zgroženostjo. Ni mu vseeno, da je v svetu toliko zla; čedalje bolj spoznava, da je zlo trdoživo in skoraj neobvladljivo. Vse preveč je ljudi, ki ga namerno in načrtno ohranjajo, se sprenevedajo ter lažejo sebi in drugim. V tem kaotičnem bivanju se pisatelj pogosto počuti ogroženega, kaj kmalu pa se zave, da mu ne sme biti vseeno, zato se svoji angažiranosti in kritičnosti nikakor ne bo odrekel. Vsako dobro dejanje šteje in prispeva k spreminjanju sveta na bolje. Pomembno je njegovo spoznanje, da ljudje sicer zganjamo vsakršne norosti, toda »večina nas v življenju težko naredi kaj več od tega, kot da se trudimo ostati ljudje. Morda pa je to celo edino, kar lahko naredimo zase in za svet …«
Goran Vojnović je humanist, zagovornik svobode in pacifist. Kot pogumen človek govori tudi tistim, ki so prepričani, da je zveličavna in prava samo njihova resnica. Grebe po svoji notranjosti in se hkrati skuša vživljati v druge ljudi. Od njih se v marsičem tudi razlikuje, na primer v tem, da si prizna, kako se je na določene okoliščine odzival v preteklosti in se sčasoma spremenil. Meni, da življenje v Jugoslaviji ni bilo samo črno-belo in da se je zgodilo tudi veliko tistega, kar je vredno spomina. Njegova nostalgija za jugom nima nič skupnega z nekdanjo državno strukturo. Vojnović tako kot pokojni, žal prezgodaj umrli pesnik in vsestranski ustvarjalec Aleš Debeljak, govori o nostalgiji za nekdanjim kulturnim prostorom in jugoslovansko kulturo. V novi slovenski državi so to kulturo iztrgali iz zavesti ljudi. »Tiste čase so pač iz registrov brisali žive ljudi, nedolžne starce, žene in otroke, pa se ni nihče v Sloveniji posebej razburjal. Zakaj bi se kdo torej vznemirjal zaradi izbrisa mrtvih pisateljev.« Nobelov nagrajenec Ivo Andrić, Miroslav Krleža in Danilo Kiš nikakor ne bi smeli utoniti v pozabo.
Ni mu do poenostavitev in nestrpnosti, odstranjuje predsodke. Spoštuje različnost in razume ljudi, ki so iz kakršnih koli vzrokov, med drugim tudi zaradi porekla, potisnjeni na družbeni rob. Vojnović je subtilen človek in ustvarjalec, ki se na vse okoli sebe odziva kot umetnik. Marsikaj se mu prikazuje v filmskih podobah. Dogajanje teče mimo njega in se ga v hipu dotakne. Nostalgije, ki jo občuti po nekdanjih časih, ne odganja od sebe. Toliko vsega se je nakopičilo v njem, vredno se je vračati k preteklim dogodkom in se odzivati nanje. Hkrati pa se ima za človeka, ki hrepeni po védenju, jasnosti in razumljivosti sporočila. Ko je skoraj vse videti jasno, odgovore obrne in si zastavi nova vprašanja. Njegov svet se šele gradi in se oblikuje, dokončnost mu je tuja. Določili pisateljeve eksistence sta samoizpraševanje in nepripadnost. Parafrazira Descartesa in dahne: »Ne pripadam, torej sem.« Množice pridejo in grejo, ostanejo pa nepripadajoči, osamljeni člani manjšine, imenovane Jaz. Nepripadanje je lahko tudi privilegij.
V zbirko strahov so uvrščeni otroški strah pred temo in zapuščenostjo, strah pred velikimi psi, ki nevarno režijo, in prav takimi krohotajočimi se nasilnimi fanti, pred letenjem, osamljenostjo, posmehom, ponižanjem in razkritjem strahu in pred smrtjo. Nekega dne zbiralec strahov vendarle ostane brez svoje zbirke. Po tridesetih letih začuti osvobajajoč mir. »Bolj kot prisotnost nečesa je moj mir odsotnost negotovosti, odsotnost dvoma, odsotnost ogroženosti.«
Čeprav je tematika v marsičem že znana iz drugih Vojnovićevih del, je vsebina knjige Zbiralec strahov sveža, zanimiva, vznemirljiva in zelo bralna. Avtor v sebi povezuje preteklost in sedanjost ter prepoznava prostor, ki ga je nekoč določal, in skuša nekdanje doživljanje povezati s sedanjim. Zasluti neizgovorjen opomin svoje drage, češ da se spet ukvarja z neobstoječimi problemi, se sizifovsko trudi iz nič ustvariti nekaj in si umišljati, da se je zgodilo kaj pomembnega. Da, samokritično vse to priznava, toda veličina njegove umetnosti so prav ti ujeti trenutki, obvladana žalost, nenehno spominjanje, iskanje samega sebe in vrednotenje dogajanja. Toliko vsega je vredno premisleka. Goran Vojnović ni samo pripovedovalec zgodb, temveč je čarovnik lepote. Njegovo čaranje privablja ljudi in morda v njihova življenja prikliče tudi drobce dobrote.
Na platnici je natisnjenih nekaj naklonjenih besed Borisa Dežulovića in Svetlane Slapšak. Antropologinja in pisateljica pravi, da Vojnovićeve zgodbe o otroštvu, družini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod močno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij; te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi dvoumnosti in razdrobljenosti.
