S humorjem podšita žanrska zmes
Karel Čapek si je v svoji zgodbi Morilski napad za osrednji lik izbral politika, Darko Sinko pa je v ospredje postavil povsem običajnega moškega srednjih let srednjega razreda, slehernika, čigar življenje poteka po ustaljenih, skrajno nevznemirljivih tirnicah. Ime mu je Boris in živi v ličnih terasastih blokih v Kosezah skupaj z ženo Alenko, njun sin, kot izvemo pozneje, pa je družinsko gnezdece že zapustil in si ustvaril svoje. Boris se zdi tako zelo zaverovan v predvidljivost vsakdana, da bi ga v življenju stežka kaj presenetilo. Potem pa, nekega večera, skozi okno kabineta, v katerem zvečer ob hrvaških šlagerjih in kozarcu vina prebira knjigo, švigneta dva strela.
Ko na vratih pozvoni policija z resnobnim detektivom Andrejem na čelu, se znajdemo v resni preiskavi – če kdo, je prav omenjeni detektiv tisti, ki bi menda znal ugotoviti, kdo in zakaj je streljal na Borisa, ali kot ta pozneje reče ženi: »Še sreča, da se človek lahko zanese na policijo.« Najprej se še zdi, da se bo filmska pripoved usmerila v klasično razpletanje uganke, saj se Boris, kot mu zatrdi detektiv, ne zdi ravno tip človeka, ki bi ga kdo želel ustreliti, vendar se kmalu pokaže, da bo prava kriminalka potekala predvsem na psihološki ravni. Pa da ne bo pomote – v mislih nimamo psihološkega trilerja, temveč nekakšno mešanico kriminalke z eksistencialno dramo; recimo ji kar eksistencialna kriminalka. Sinko se namreč nameni raziskati, kaj se zgodi človeku, v katerega se, čeprav je kar se da običajen človek, ki pove, da ga imajo ljudje kar radi, zaseje dvom o njegovih odnosih in o tem, ali se ni morda res komu s čim tako zameril, da bi mu stregel po življenju.
Sprva mora detektiv Borisa celo prepričevati o tem, da si tudi nekonflikten in prijazen človek lahko nevede nakoplje sovražnika, a ravno ko protagonist povsem ponotranji razpoko, ki je zazevala v njegovem popredalčkanem svetu, se uradna preiskava zaradi pomanjkanja dokazov, motiva, prič in še česa preprosto konča. A ne za Borisa, ki se zdaj ne more več sprijazniti s sklepom, da je morda šlo zgolj za naključje. V nadaljevanju pripovedi tako spremljamo junaka, ki se vedno bolj pogreznjen v dvome glede vsega, predvsem pa vseh, ob iskanju potencialnega sovražnika zave, da nič ni samoumevno, ter tako brez še do pred kratkim oprijemljivih koordinat povsem izgubi tudi tisto, kar se mu je zdelo lastno samemu sebi.
Sinko se na ravni režije ne prepusti razpoloženju eksistencialne drame, temveč se ves čas, tako na ravni domiselnih dialogov kot v ponavljajoči se dinamiki zapletanja in razpletanja scenarija, z vzročnostmi, ki bi jih bili morda vajeni ob taki temi, poigrava. Resneje ko protagonisti izrekajo nekatere fraze, absurdneje namreč izzvenijo. Skupaj z izvrstno igro prav vseh glavnih igralcev: Radoša Bolčine kot Borisa, Mirel Knez v vlogi žene in Dejana Spasića kot detektiva, pa je Inventura film, ki je v svoji komičnosti izjemno svež. Čeprav je v ospredju ves čas razrvan posameznik in se Sinko eksplicitno ne obrega ob širše družbene teme, je njegov prvenec brez dvoma tudi subtilno piker portret mehurčka srednjega razreda in ujetosti v polikane, a mlačne odnose, v katerih se navidezne urejenosti življenja zaradi predanosti coni udobja praviloma ne prevprašuje.
