Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda

Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.

Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.

Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.

V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.

Petra Meterc