Zastoj kot zadnji film igralcev Petra Musevskega in Igorja Žužka ter montažerja Andrije Zafranovića deluje kot svojstven filmski hommage
Za Vinka Möderndorferja je Zastoj njegov četrti celovečerni film. Nastal je v slovenski koprodukciji s Srbijo in Severno Makedonijo, kot zadnji film igralcev Petra Musevskega in Igorja Žužka ter montažerja Andrije Zafranovića pa deluje kot svojstven filmski hommage.
Zasnova filma je poskus premoščanja razlik med bogatim slovenskim parom in priseljenskim muslimanskim parom iz delavskega razreda, ki se odvije v eni sami noči. Andrej, igra ga Uroš Fürst, sredi nevihtne noči potrka na vrata blokovskega stanovanja Mejre in Emirja, ki ju igrata Mirjam Korbar Žlajpah in Peter Musevski, a ko mu Mejra odpre, ne ve zares, kaj bi rekel. Deluje nervozen, a odločen, pa čeprav ne vemo, kaj ga je prineslo. Po mučnem vztrajanju pred vrati stanovanja se naposled izrišejo indici tistega, kar Andrej hoče: v nesreči sina Mejre in Emirja išče rešitev za svojo hudo bolno hčer.
Začetno stopnjevanje napetosti z Andrejevim omahovanjem in Mejrino zmedenostjo ter strahom pred nenavadnim vsiljivcem privede do razkritja, ki para potisne na rob čustvenih in moralnih skrajnosti. Ostra črno-bela paleta filma, turobnost nevihte, ki vso noč besni zunaj, ter omejitev dogajanja na eno samo stanovanje, znotraj katerega je direktor fotografije Mitja Ličen opravil izvrstno delo, dodajo k tesnobnim občutkom nemoči enega in drugega para. To vzdušje premišljeno prekinjajo nenadni pogledi v preteklost, ki so posneti lahkotnejše, zunaj, na prostem, z manj nasičenimi kontrasti in delujejo kot nekakšno spominjanje brezskrbnosti v situaciji, ko se zdi, da se obema paroma sesuva svet.
Če gre pri filmu predvsem za premagovanje razlik med paroma, ki predstavljata skrajnosti današnje družbe, v kateri se predvsem ekonomske razlike strahovito povečujejo, pa se vseeno zdi, da liki v želji, da bi naselili to metaforo, vse preveč poosebljajo že videne stereotipe. Medtem ko Andrej ves čas govori o denarju, lastnini in pretenciozno izreka, da ljubi svojo hčer in ženo, čeprav je do nje v filmu žaljiv in jo celo vulgarno ponudi Emirju, kot da je kakšna stvar, Emir obsesivno in ponosno ponavlja, da bo njegov sin zdravnik, Mejra pa govoriči o kavi. Klišeji na ravni dialoga in v zasnovi karakterjev tako žal ne nudijo nians, prek katerih bi jih lahko videli zares krvave pod kožo, predvsem pa onkraj vsega tistega, kar jih domnevno determinira.
