Sodobna, neposredna in ravno prav izzivalna baletno-operno-gledališka predstava
Če vam omemba baleta »Apolon, ljubljenec muz« prikliče v spomin slike klasičnega baleta, kjer vrlega baletnika spremljajo tri brhke muze, potem pozabite na vse, kar ste si pod tem naslovom morda ogledali do zdaj. V produkciji SNG opera in balet Ljubljana vas čaka nova, izvirna in zelo ekspresivna sodobna koreografija, pod katero se je podpisal koreograf in umetniški vodja Renato Zanella. Da bi ohranil ogenj del Igorja Stravinskega 50 let po skladateljevi smrti še vedno goreti je koreograf posegel po elementu provokacije.
V baletni predstavi Apolon, ljubljenec muz v izvedbi ljubljanske operne hiše boste zaman iskali sledi izvirne koreografije, ki jo je za sloviti Ruski balet ustvaril George Balanchine ali katero poznejših poustvaritev. Delo umetniškega vodje ljubljanskega baleta, Renata Zanelle, je prav tako avantgardno, kot je bila glasba Igorja Stravinskega za poslušalca njegovega časa. Če je Stravinski z omenjenim baletom presenetil pariško publiko, ki ga je v tistem trenutku še vedno dojemala kot skladatelja Pomladnega obredja, tistega baleta, ki so ga kritiki poimenovali kar Pomladni pokol, konservativna publika pa celo glasbeno barbarstvo, pa je Zanella s svojim delom poskrbel za presenečenje publike, ki na predstavo prav tako prihaja s pričakovanji in pod vtisom koreografove romantične baletne interpretacije Beethovnovih pisem nesmrtno ljubljeni. Poustvarjati znano koreografijo in ostati v coni udobja ni bilo vodilo ustvarjalcev te kompleksne, ekspresivne in ekscentrične plesno-operne predstave.
Moramo ohraniti ta ogenj, ki ga vsebujejo dela Stravinskega in da bi nam to uspelo je potrebna provokacija. Tega dela nismo ustvarili zato, da bi vi lahko videli lepo novo interpretacijo znanega dela, temveč zato, da bi to provokacijo ohranilo pri življenju. Stravinski je bil namreč človek provokacij… In zato ne, ne boste videli klasične baletne koreografije, kar boste videli je devet plesalcev, polnih strasti in ustvarjalnega ognja, ki so se z delom spopadli z neverjetno predanostjo in odločnostjo.
Je dejal Zanella, ki je svoj koreografski navdih črpal iz časa razvpitega rokenrola, uporništva in nenazadnje aktualnega dogajanja doma in po svetu. Svoje delo je popolnoma prilagodil viziji režiserja opere-oratorija Kralj Ojdip, Rocca, saj kot pravi…
Kot koreograf opernega dela si v službi režiserja, svojih zamisli mu ne vsiljuješ, temveč slediš njegovim napotkom in s svojim delom – v mojem primeru koreografskim, poskušaš podpreti njegovo vizijo.
Obe deli, ki sta sicer nastali neodvisni drugo od drugega, se namreč v izvedbi ljubljanske opere spajata in prepletata. Predstava se začne s sodobno plesno pripovedjo, ki pa svojo razlago in nenazadnje smisel dobi v opernem delu, v katerega se organsko prelije. Gledalec takrat prepozna gibalno govorico prvega dela, ki je zaznamovana s karakterji in usodo protagonistov opernega dela. In če mu gibalni jezik na začetku morda ni bil razumljiv, se mu v celoti opernega in igranega dela, ki ga je izvrstno opravila igralka Janja Majzelj, na koncu vendarle razodene. Sodobna, neposredna in ravno prav izzivalna koreografija Renata Zanelle sledi konceptu režiserja in ves čas ohranja intenzivno pozornost plesalcev pri publiki. Gledalca tako prestavi v vlogo prebivalca Teb, ki v živo spremlja Ojdipovo tragedijo. Plesalci, ki so se v tej predstavi znašli v enakovrednih solističnih vlogah so se še posebej izkazali z zelo doživeto izvedbo, pri čemer sta nedvomno izstopala Tomaž Horvat in Georgeta Capraroiu. Nepogrešljivi pa so bili plesalci tudi v opernem delu, saj so s svojo doživeto gibalno govorico, poleg humornih gibalnih vložkov spremljevalnega zbora, obogatili sicer pusto izvedbo opernih pevcev, med katerimi pa je z doživeto izvedbo izstopala Nuška Drašček Rojko.
Baletno-operno-gledališka predstava je prijetna poživitev klasičnega repertoarja, ki predvsem plesalcem ponuja nove okvirje ustvarjanja. Renato Zanella pa ponovno dokazuje, da ljubljanskemu baletu prinaša sveža ustvarjalna krila, slovenskemu občinstvu pa ponuja še bolj intimen dialog z umetnostjo.
Zelo mi je pomembno, da z ustvarjalnostjo ne poskušam zgolj ustreči gledalcu temveč, da ga spodbudim k razmišljanju. Da stavbe, kot je opera upravičijo razlog, zakaj so bile zgrajene – da pod svojo streho združijo ljudi in da jih z vsako predstavo morda malo spremenijo.
