Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.

Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim  poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.

Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.

V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed  k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.

Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.

Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.

Matej Bogataj